Film / Fašiste moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja

Čigavi so otroci? (Guillermo del Toro’s Pinocchio, Guillermo del Toro & Mark Gustafson, 2022)

Ostržka, Collodijevo fantazijsko klasiko (1886), so ekranizirali mnogi – Disney, pa prestižni italijanski režiserji, recimo Roberto Benigni in Matteo Garrone, nedavno tudi Robert Zemeckis. Te ekranizacije so bile bolj ko ne mučno dolgočasne in sterilne, brez silne domišljije in brez urgentnega roba, mehiški auteur Guillermo del Toro pa končno razbije urok in najde kraljevsko pot, saj Ostržka prelevi v neogotsko, groteskno, skoraj burtonovsko stop-motion animacijo o otroku, ki se na lepem zbudi v fašizem. Ko Pepe (David Bradley) – s pomočjo kozmične vile, pisateljskega cvrčka in kosa lesa – izdela Ostržka (Gregory Mann), frankensteinovski avatar svojega sina, ki ga je ob koncu I. svetovne vojne pokončala bomba, je na oblasti že Mussolinijev režim (ja, strašni, avtokratski, tiranski Oče), ki od ljudi terja ubogljivost, pohlevnost in podrejenost, ali bolje rečeno – ljudi spreminja v mehanična bitja, lutke, marionete, zombije brez lastne volje. Fašiste – in fašistično drhal – moti, da Ostržek, ta lutka, govori, še bolj jih moti, da kar prekipeva od življenja, najbolj pa jih moti, da to lutko – tega »demona«, »disidenta« in »neodvisnega misleca«, ta »nedisciplinirani um« – nihče ne kontrolira. Pomeni, da »ogroža skupnost« in da ga je treba poslati v šolo – na prevzgojo. Na pranje možganov.

Ko Pepe izdela Ostržka, frankensteinovski avatar svojega sina, ki ga je ob koncu I. svetovne vojne pokončala bomba, je na oblasti že Mussolinijev režim, ki od ljudi terja ubogljivost, pohlevnost in podrejenost, ali bolje rečeno – ljudi spreminja v mehanična bitja, lutke, marionete, zombije brez lastne volje.

Vsi ga hočejo, vsi prežijo nanj – vsi očetje: biološki, krušni, ideološki, politični, vojaški, cirkuški. Del Torov Ostržek, himna državljanski nepokorščini, sprašuje: čigavi so otroci? In seveda: kolikokrat med indoktrinacijo – med to propagandno vojno za njihovo dušo, med neoliberalnim Gleichschaltungom in dresiranjem – umrejo? In kolikokrat vmes mutirajo v pošast? A Del Torov Ostržek sprašuje tudi: čigave so umetnine? Jim je treba pustiti, da gredo kot otroci svojo pot, da se torej emancipirajo od svojih očetov, svojih kreatorjev, svojih stvariteljev, svojih umetnikov – in postanejo neodvisne? Kot Del Torova verzija Collodijevega Ostržka? (Netflix)

Od2NW1sfRdA