Umetnost ali življenje?

Mladi okoljski aktivisti iz skupin, kot sta italijanska Zadnja generacija in britanska Just Stop Oil, so iznašli nov način opozarjanja na žgoče težave: s sekundnim lepilom, s katerim so se po galerijah in muzejih po vsem svetu, še posebej v Evropi, serijsko pritrjevali na okvirje zgodovinsko pomembnih del slikarskih velemojstrov, od Van Gogha prek Botticellija do Moneta. Ko lepilo ni več zaleglo, so umetnine začeli obmetavati še s hrano, denimo s pire krompirjem in paradižnikovo juho.

Namen teh akcij, ki še naprej vztrajno potekajo, seveda ni bil vandalizem, protestniki so se vselej lotevali slik, ki so dobro zaščitene, zato njihove akcije niso imele uničujočih posledic. Namen je bil pritegovanje pozornosti in načenjanje pomembnih razprav o vse bolj preteči podnebni krizi. »Kaj je vredno več, umetnost ali življenje?« je ogorčene očividce v Narodni galeriji v Londonu nedavno vprašal aktivist nekaj trenutkov po tem, ko je Van Goghove Sončnice zalil s paradižnikovo juho in dlan prilepil na okvir slike.

Čeprav je namen akcij plemenit, se vseeno zdi, da aktivisti s protesti medijske pozornosti v resnici ne usmerjajo na okoljska vprašanja, temveč predvsem nase, pri čemer v očeh številnih kritikov slabo luč mečejo na celoten podnebni aktivizem. Kljub dokaj nenaklonjenemu odzivu javnosti in umetnostnozgodovinske stroke pa imajo mladi protestniki veliko zagovornikov med pripadniki vseh generacij. Kot je v Mladini zapisal Janko Lorenci, se lahko »podnebni aktivizem komu zdi aboten in vandalski, a pravi vandalizem in več kot to je uničevanje okolja«.