Film / Dvojna prevara

Razpoložena za ljubezen.

Hae-joon (Park Hae-il), korejski detektiv, je gotovo videl številne filme noir, v katerih se detektiv zaljubi v fatalno žensko, ki je osumljena, da je umorila svojega moža. In ne le da se vanjo zaljubi, ampak postane tudi njen ljubimec. Ne more se ji upreti. Obsede ga. Z njo gre do konca. Do dna. Hae-joon, fen švedskega detektiva Martina Becka, junaka kriminalk Maj Sjöwall in Pera Wahlöja, je detektiv iz takšnih filmov noir: kadi, toda le skrivaj (žena mu ne pusti), ker ga muči nespečnost, dela ponoči, cinizem nosi namesto kravate, o tesnobi in nasilju bi lahko pisal avtobiografije, nerešeni primeri ga poganjajo v noč. Potem pa s skale, zelo priljubljene plezalske stene, strmoglavi plezalec. Najprej pomislijo, da je padel. Hej, kaj, če je naredil samomor? In kaj, če ga je kdo porinil?

Ko Hae-joon zagleda njegovo ženo, Seo-rae (Tang Wei), negovalko starejših, sicer kitajsko emigrantko, ne dvomi, da je to ženska, ob kateri moški umirajo. Seo-rae je atraktivna, fatalna, skrivnostna, inteligentna, zapeljiva, senzacionalna, karizmatična – sumljiva. Ja, nevarna. Izgleda kot črna vdova, govori kot črna vdova, hodi kot črna vdova, žaluje kot črna vdova, a Hae-joon se ji ne more upreti. Z njo hoče do konca. Ve, da je morda umorila svojega moža, ve, da je to verjetno izvedla s filmsko preciznostjo, ve, da to ni bilo prvič, ve, ima »alibi«, ki ga majejo posredni dokazi, ve, da ga zavaja in vara, ve, da manipulira, ve, da sploh ne ve, kdo je, in ve, da tvega in da morda tudi njega čaka »nesreča«, a to kljub temu počne. Zaveda se posledic svojih dejanj, a se jim kljub temu ne odpove. Ne more več oditi. Seo-rae, ki do mrtvih moških nima takšnega spoštovanja kot živi moški, ni ženska, ki jo lahko pustiš. Fantazije ne moreš pustiti, kaj šele preseči, lahko jo le izživiš.

Časi pa so se kakopak spremenili – moški žensk ne morejo več kar »izživeti«, prav tako pa jim ne morejo več vtetovirati svojih inicialk. Hae-joon o njej zbira podatke, ki bi ga morali odbiti, a dejansko njegova čustva uglasijo. Vedno bo prepozen, toda v njegovi prepoznosti je nekaj tragičnega, v njegovi tragičnosti nekaj perverznega, v njegovi perverznosti pa nekaj etičnega. Videti je kot fant, ki hoče vedeti, s kom vse je »prej« fukalo njegovo dekle, ta pa hoče na svoje »prejšnje« pozabiti in ga prepričuje, da ne bi bilo dobro, če bi vedel vse o njej in če bi rešil njen »primer«. In Park Chan-wook, avtor Skupne varnostne cone, Starega, Naklonjenosti gospodu Maščevanje, Naklonjenosti gospodični Maščevanje, Žeje in Služkinje, ne bi bil Park Chan-wook, če ne bi tega prelevil v elegantni, napeti, intrigantni, stresni, stilizirani, romantični mindfuck, ki ne skriva, da ljubezen naredi šele njen notranji kaos, njen notranji vrtiljak toksičnosti, njena notranja vrtoglavica. (Kinodvor)