Athena

zelo za

Tragedija.

V Atheni, pariški muslimanski blokovski primestni soseski, nekoč optimističnem, danes propadlem socialnem »projektu«, je čedalje več žrtev policijskega nasilja in ko mrtev obleži trinajstletni Imir, se njegovi trije starejši bratje različno odzovejo: Abdel (Dali Benssalah), francoski vojak, pozove k miru, Moktar (Ouassini Embarek), mali podjetnik (diler), misli le na dobiček, Karim (Sami Slimane), mlajši od obeh, pa pozove k uporu, direktni akciji in državljanski vojni, ki jo potem sam orkestrira. Zbere na stotine mladih militantnih muslimanov, urbanih gverilcev, s katerimi se zabarikadira v kaotično Atheno, od koder začnejo leteti rakete, molotovke in nihilizem. Robocopi – nemočni, prestrašeni, izgubljeni v svetu, ki ga ne razumejo – jurišajo, se dušijo in gorijo, medtem ko atenski vstajniki – v duhu Ala Pacina, ki je v Lumetovem Pasjem popoldnevu skandiral: »Attica! Attica! Attica!« – skandirajo: »Athena! Athena! Athena!«

Tako angažiranega (policijsko nasilje, zloraba oblasti, militarizacija družbe, brutalizacija socialnih manjšin, rasizem, fraternité ipd.) in obenem tako virtuozno kinetičnega filma zlepa ne boste videli, prvih enajst minut, posnetih v enem kadru (no, v kadru-sekvenci), pa je tako hipnotičnih, tako osupljivo imerzivnih in tako fantazmagoričnih (direktor fotografije je Matias Boucard), da si rečete: uf, nadaljevanje bo lahko le antiklimaks! Pa ni. Au contraire – nadaljevanje ni le mojstrovina, temveč definicija filma. Francoska državljanska vojna, ki je videti kot reimaginacija Delacroixove slike Svoboda vodi ljudstvo, se prelevi v grško tragedijo, ki bi jo lahko vrteli na double-billu z Lyjevimi Nesrečniki. Dodajte še Stress, kontroverzni videospot, ki ga je Romain Gavras pred leti posnel za elektronski duo Justice, pa imate ultimativni triple-bill. (Netflix)