Izjave tedna

»Čudovito se mi zdi, da sem odlikoval gospoda Lavriča, ki se na vse načine dela norca iz mene. Saj veste, kako politik ve, da je z njim konec? Ne rola več.«

»Iz tržaškega gledališča, v katerem sem delal pet let, sem ušel prav zato, ker ni bilo kje parkirati: da bom pretežni del svojega življenja preživel v iskanju parkirišča, je pa absurdno.«

»Ne bi se označila kot feministka. Ker spoštujem oba spola enako.«

»Tej vladi očitno nihče ne bo pripisal nobenih zaslug za to, da covida ni več.«

»Če sem preživel talibe in Islamsko državo v Afganistanu pa plačane atentatorje pri nas, resnično upam, da mi ne bo padla na glavo kakšna ruska raketa.«

»Paradoks nostalgije je, da tisti časi nikoli niso bili tako popolni, tako vseobsežni, kot je videti v tovrstnih simulacijah olepšane preteklosti. Nikoli v tistem času ni bilo na enem kupu toliko rdečih zvezd, slik Tita, partizanov, nasmejanih delavcev, kolikor jih najdemo v nostalgičnih inscenacijah, v teh Jugodisneylandih.«

»Ob sobotah igram na koru v Begunjah skupaj s profesorico Bajt, včasih se nama pridruži še kakšna njena dijakinja ali študentka. Včasih pa igram tudi sam. Tako si skušam zagotoviti vsaj klimo v vicah. Vsako soboto si to dopovedujem, saj si z igranjem nebes ne bi nikoli zaslužil.«

»Pri nas se dogaja, da so ljudje, ko jih zbodeš, prej veseli, češ da jim delaš reklamo, namesto da bi si rekli, pišuka, mogoče pa res.«