Fabelmanovi

za

Sanje, ki jih ne pozabiš.

Sammy Fabelman (Gabriel LaBelle), fanatični cinefil in nadobudni filmar, avatar Stevena Spielberga, v Paramountovem kompleksu spozna Johna Forda, »največjega filmskega režiserja na svetu«, ki ga pošlje k steni, na kateri visijo fotografije divjega zahoda, pri čemer mu pojasni: »Če je horizont zgoraj, je zanimivo. Če je spodaj, je zanimivo. Če pa je na sredini, potem je le dolgočasno sranje.« Sammy skoči do neba, tako kot do neba skoči leta 1952, ko si s staršema, mamo Mitzi (Michelle Williams), toplo, manično depresivno, nadarjeno koncertno pianistko, in očetom Burtom (Paul Dano), hladnim, distanciranim, briljantnim računalniškim inženirjem, ogleda prvi film, DeMillov cirkuški spektakel Največja predstava na svetu, ki vključuje tudi srhljivo, osupljivo in morasto – za tiste čase res brutalno – železniško nesrečo.

Sammy (takrat ga igra Mateo Zoryan Francis-DeFord), ki ga ta prizor prestraši (in ugrizne), z očetovo osmičko in vlakcem, ki ga je dobil za hanuko ( judo vski »pr aznik luči«), posname rimejk tega prizora. »Hočem videti, kako trčita vlak in avtomobil,« dahne mami, ki ve, zakaj hoče to na vsak način videti – da bi dobil kontrolo nad tem. Če bo posnel to, kar ga straši, ter to potem znova in znova gledal, se bo znebil strahu. Film v trenutku postane njegova obsesija in religija – s prijatelji, skavti in sestrama evforično, vneto, strastno in kompulzivno snema logistično čedalje zapletenejše filmčke. Iz publike izvablja krike in čudenje, svoje »igralce« režira tako dobro, da ne morejo iz lika, lahko je oseben na spektakularen način, počuti se čarobno. Pobeg nikamor je njegov vojni magnum opus – anticipacija Reševanja vojaka Ryana.

Oče upa, da bo film prerasel, a se zgodi ravno nasprotno: bolj ko se Sammy filmsko opolnomočuje, bolj se zakon njegovih staršev krha in trga. Kot da ne moreš imeti obojega, filma in družine. In kot da se moraš odločiti. A odločitev ni težka. Navsezadnje, prav home movie, ki ga posname na družinskem taborjenju, razkrije to, česar ne bi smel videti – mamina pretirana, skrivna čustva do »strica« Bennieja (Seth Rogen), očetovega vedno razposajenega prijatelja. Film vidi vse. Lahko ti uniči družino. Ja, Sammyju se zgodi Antonionijeva Povečava, Fabelmanovim pa film Zvezda je rojena – Sammyju gre kariera navzgor, družini pa navzdol. Sammyju film omogoča, da preživi odraščanje (ki je vedno kaos), stalne selitve (iz New Jerseyja v Phoenix, iz Phoenixa v Kalifornijo), ločitev staršev, svoje outsiderstvo in antisemitsko razgrajanje, ki ga – na kalifornijski gimnaziji, kjer je sam med kristjani (a bližje Hollywoodu!) – izkusi na lastni koži. Antisemitskega vrstnika, ki ga trpinči, »ubije« s filmom. Režiranje filmov je krotenje levov.

Film je orožje – in Sammy ga vzame v roke! Do ljudi ne bo nikoli čutil tega, kar čuti do filma. Spielberg skuša v temle intimnem in razčustvovanem avtobiografskem eposu, gladkem in sladkem Amarcordu, reafirmirati moč filma, toda ironija je v tem, da je moč filma precej bolje afirmiral v Dvoboju, Teksaškem ekspresu, Žrelu, Lovu za izgubljenim zakladom in Jurskem parku, da je precej bolj avtentične solze pokazal v E. T.-ju, Posebnem poročilu in Schindlerjevem seznamu ter da so precej bolj osebno in avtobiografsko delovali A. I., Bližnja srečanja tretje vrste, Kapitan Kljuka – in Ujemi me, če me moreš. A S. S. ima prav: filmi so kot sanje, ki jih ne pozabiš, obenem pa so nevarni. Niso le igra. Lahko te osamijo, lahko te požrejo – ganejo, pretresejo, razgalijo. In ja, naredijo te boljšega, kot si. Na koncu dobiš dekle. Horizont je zgoraj.