Nevarna razmerja
Vse več družinskih zdravnikov, ki zapustijo zdravstvene domove, se vanje hkrati takoj vrne z drugim statusom: kot samostojni podjetniki

Simbolične številke čakajočih na osebnega zdravnika na protestu pacientov v Ljubljani. 10. januar
© Željko Stevanić
V zadnjih tednih se za opisovanje razmer v slovenskem zdravstvu največkrat uporablja beseda »zlom«. Slehernik je vsak dan zasut z novimi podatki, zgodbami in javnimi pismi, ki potrjujejo apokaliptični vtis. Prizori dolgih vrst čakajočih pred Zdravstvenim domom Bežigrad v Ljubljani so dodobra prestrašili javnost in se zažrli v kolektivno zavest. Pričevanja izgorelih zdravnikov, napovedana stavka sindikata Fides, navedbe o 130.000 bolnikih brez osebnega zdravnika – vse to kaže, da naj bi se po letih opozoril in napetosti končno zgodilo, česar smo se bali: slovensko javno zdravstvo ne zmore več opravljati svojih nalog, eden ključnih družbenih podsistemov se je nepreklicno zlomil. Toda zlovešča diagnoza, ki jo širijo predvsem zdravniške organizacije, ki se borijo predvsem za dobrobit svojih članic in članov, je prenagljena.