Mirt Komel / »Vrnili smo se v prihodnost krasnega novega brezstičnega sveta«

Ko dr. Mirt Komel – na Fakulteti za družbe ne vede v Ljubljani (FDV) predstojnik Oddelka za kulturologijo in hišni filozof, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo in heglo-marksizmom – ne predava o moderni filozofiji in sodobni književnosti, vselej raziskuje, prevaja, urednikuje, z nepotešljivo lakoto požira knjige, obrača videoigre, (že dvestotič) gleda Twin Peaks in predvsem piše. Naj gre za esejistiko, angažirano literaturo, detektivke in potopise, znanstvene članke in monografije – malokateri žanr uide Komelovim hitrim prstom, izpod katerih je nedavno prišel tudi nekoliko eksperimentalen roman Akiles, s katerim je avtor iz kriminalk zaplaval nazaj v (post)modernistične vode.

Ste precej aktivni na Twitterju. Kako se je ta ekosistem spremenil, odkar ga je prevzel Elon Musk? 

No, srednje aktiven. Sprva je prevladovalo precej apokaliptično vzdušje, češ da je to konec Twitterja, ker bo Musk na platformi ponovno rehabilitiral Trumpa in vse radikalne desničarske profile. Panika je botrovala temu, da je veliko uporabnikov iskalo alternative, ob tem pa so pisali poslovilne tvite, pri čemer je bilo vse skupaj videti kot tisti Beckettov dialog iz Čakajoč Godota: »Kaj zdaj, gremo?« – »Ja, pejmo.« Se ne premakneta nikamor. Največ se jih je zateklo na Mastodon, od koder pa so se hitro vrnili s strašljivimi poročili o obratnem problemu, kot je ta, ki bremeni desnosučno plat Twitterja: tam naj bi bila woke kultura politične korektnosti tako močna, da ne smeš objaviti tako rekoč ničesar. Že fotografija sendviča s poli salamo je sporna, ker lahko užali kakšnega vegetarijanca, tudi golota in nasilje absolutno odpadeta in tako naprej. Presodili so, da je že boljše na Twitterju, tudi če prevladujejo skrajno nekorekten diskurz, trolanje in žaljenje, ki jih je očitno lažje prebaviti kot politično korektno kontrolirano liberalno agendo. To je zelo pomenljivo: na eni strani imamo absolutno svobodo govora, ki je v skrajni instanci pretveza za skrajni sovražni govor, na drugi strani pa absolutno korektnost, ki cenzurira vsakršno možnost izrekanja česarkoli, kar ni skrajno politično korektno. Eno je hrbtna plat drugega.