Bardo

za

Alejandro González Iñárritu, 2022

Lažna kronika prgišča resnic.

Federico Fellini je sredi prejšnjega stoletja posnel serijo odličnih, odmevnih filmov, ki jih je leta 1960 zaokrožilo Sladko življenje. Fellini je bil glavni, slavljen in čaščen, veljal je za genija, vsi so ga trepljali, svet je bil njegov. A kaj zdaj? Ni imel pojma. Vsi so pričakovali in terjali nekaj velikega, še večjega. V glavi mu je brbotalo. Od silnega uspeha si ni mogel opomoči. Krizi identitete in ustvarjalne domišljije je dopolnila še kriza srednjih let. In posnel je Osem in pol, film o režiserju, ki ga mučijo krize identitete, ustvarjalne domišljije in srednjih let – njegov zadnji film je bil hit, prava globalna senzacija, slavijo ga kot genija, vsi ga trepljajo in cukajo za rokav, v glavi mu brbota, vsi hočejo funt njegovega mesa, od uspeha kar ne pride in ne pride k sebi. In seveda: sprašuje se – kaj zdaj? Nima pojma. Preplavljajo ga dvomi, fantazije, sanjarije, halucinacije, spomini, non sequiturji. Ima se za umetnika, a občutek ima, da se je prodal – in da ga komercialna pričakovanja vlečejo dol. To se je zgodilo tudi mehiškemu auteurju Alejandru Gonzálezu Iñárrituju: serijo odličnih, odmevnih arty filmov sta zaokrožila dva oskarjevska filma, Birdman (ali Nepričakovana odlika nevednosti) in Povratnik. Iñárritu je bil na lepem glavni. Vsi so ga slavili. V glavi se mu je zavrtelo. Uspeh ga je paraliziral. Se je prodal Hollywoodu? Kako naj preseže Povratnika in Birdmana?

Kaj zdaj? Zgodil se mu je Fellini – in Bardo (ali Lažna kronika prgišča resnic), film o Silveriu Gami (Daniel Gimenéz Cacho), mehiškem novinarju, ki se je prelevil v slavnega in nagrajenega režiserja dokumentarcev ter zadnjih 20 let preživel v holivudski, babilonski Ameriki, je njegovih Osem in pol. Gama, po malem birdman in po malem povratnik, ki ga je Amerika – kljub njegovim kritikam Bele hiše – kupila in bogato, »oskarjevsko« nagradila, fantazira, halucinira in sanjari (prikazujejo se mu razvpiti španski konkvistador Hernán Cortés, idealen komentator migracij, ameriško-mehiška vojna, najstniški mučenik, ki se – famozno zavit v mehiško zastavo – obesi, duhovi, mehiški »los desaparecidos« ipd.), obenem pa ga muči tako kriza ustvarjalne domišljije (se je prodal in kompromitiral svojo umetnost?) kot kriza identitete, ozaljšana s strašnimi dilemami: je Mehika, iz katere je zbežal pred politično korupcijo in kartelskim nasiljem (vplivnejšim od popkulture), dežela ali le stanje duha, jo bodo Mehičani kdaj dobili nazaj ali jo bodo Američani le še bolj eksploatirali in kolonizirali (Amazon že kupuje mehiško državo Baja California, slišimo)? In seveda: je s tem, ko se je prelevil v elitnega, privilegiranega, prvorazrednega migranta (slavnega Mehičana v Los Angelesu), izdal svoje revne, obupane, »karavanske« rojake, ki čez razbeljeno in razpokano puščavo kot sence migrirajo v Ameriko, kjer jih – z Belo hišo vred – rasistično demonizirajo, šikanirajo in ponižujejo? Je s tem legitimiral antimehiški rasizem? Je tako izgubil stik z realnostjo, da se je tega rasizma navzel tudi sam? »Ta svet je preveč sfukan,« dahne njegov otrok, ki se sploh noče roditi, ampak raje zleze nazaj v maternico. Gama se po mnogih letih vrne v Mehiko, ki pa je »ne razume«, kot pravi – lahko jo »le ljubi«. Toda: mar ni prav v tej njegovi »ljubezni« nekaj pokroviteljskega? Mar ni to njegovo »nerazumevanje« Mehike znak, da je Mehiko, ki ljudi s popolnim viharjem revščine, nasilja in korupcije sili v množično izseljevanje v Ameriko, prerasel in da zdaj nanjo gleda zviška? Razlog več, da ga sin zajedljivo vpraša: »Če tako ljubiš Mehiko, zakaj si nas potem odpeljal v Ameriko?« Svojemu nekdanjemu mehiškemu kolegu noče dati intervjuja – tako je slaven in uspešen, da se boji vprašanj. »Moj uspeh je bil moj največji neuspeh,« dahne svojemu očetu. Tako kot on ne bi mogel več posneti dokuja o Mehiki, Iñárritu ne bi mogel več posneti Pasje ljubezni.

Navsezadnje, mar ne kaže, da ima s Hollywoodom več skupnega kot z Mehiko Pasje ljubezni? Vrnitev domov ni več mogoča – Mehika Pasje ljubezni itak ne obstaja več. Sploh pa, o vrnitvi domov sanjarijo le tisti, ki so v širnem svetu blazno uspeli – in ki mislijo, da jih bodo ob vrnitvi vsi čakali na železniški postaji. Po katarzični vrnitvi domov hrepenijo le tisti, ki doma ne potrebujejo več. Nostalgija je buržoazna bolezen – tako kot depresija. Cacho, ki igra Gamo, je na las podoben Iñárrituju, ki se je očitno ujel v budistično, nelinearno, transfigurativno »lebdenje« med smrtjo in ponovnim rojstvom in ki svoje 21-gramske dvome, tesnobe, strahove, nevroze, fantazije in halucinacije spremeni v nadrealistični, karnevalski, skoraj buñuelovski, mazohistični metaspektakel, ki je tako mentalno kaotičen, tako narativno izgubljen, tako nostalgično zaprepaden in tako grandomansko pretenciozen, da je že kar dolgočasen, toda na osupljiv način – s točkami, ki film dobesedno ustavijo. Kot glasbene točke v mjuziklih. Čakajte, da se začne žurka v čast njegovi veliki nagradi. In čakajte, da zapoje David Bowie. (Netflix)