Iztok Geister: Tako imenovane stvari

+ + + + +

Bard prirode o iskanju pravih besed za živali, rastline in zemljine.

Okoljski aktivisti branijo naravo pred posegi industrije in politike s čustvenim angažmajem, Geister se ji približuje. Tako da jo ogovarja, da jo prikliče z imeni. Ampak tu ne zadoščajo več emocije, temveč vednost. Torej brska po stari literaturi, kjer pri Zoisu najde ime za kragulja – golobar. Drugod pomišlja ob izrazih – plaža, nabrežje, obrežje, breg, obala, ki jih ne jemlje kot sinonime, saj se razlikujejo v potankostih. Spet drugod išče drobne razlike med pojmoma gol in nag, neporaščen vs. slečen, a tako, da besedne zveze postavi v svet ljudi, živali, rastlin in skal. Ga pritegne izpuhteli spol: čeprav je sliva ženska oblika, so marmeladi spremenili spol – namesto slivina govorijo slivova, tudi smreka ne daje smrekinega medu; toda to igrivo premišljevanje zapelje v pomensko natančnost: lipov list je generični pojem, lipin list pa utrgan z drevesa pred nami. Lov je danes samoumevno moškega spola, nekoč so poznali tudi ženski spol: ribja in ptičja lov, a s pomenskim odtenkom – ujeta žival je bila živa, torej bi jo lahko tudi izpustili.

Več ko poznamo besed za rastlinske in živalske vrste, pestrejša bo za nas priroda, še več – postala bo kraj radovednosti, na neki način knjiga, ki jo lahko beremo. S posebno razliko – ko se bomo ogledovali za štrboncljem, si bomo kajpak utrgali še kak sadež, z okusom, ki ga marketi ne ponujajo.

Avtor sicer ostaja ohojevec: vsako ime je drugemu vsiljeno, bilo bi bolj pravično, da bi človek dobil ime šele na smrtni postelji, še bolj pravično, ko bi si po prehojeni poti sam izbral ime.

Igrivi eseji, ki bi jih bil vesel še Wittgenstein: meje mojega jezika so meje mojega sveta.