Kako sploh poseči v kaos?

Eden temeljnih delov napovedane zdravstvene reforme pod vodstvom ministra Danijela Bešiča Loredana je digitalizacija zdravstva. Tako Strategija digitalizacije zdravstva v Sloveniji 2022–2027, ki jo je podpisal minister, obljublja vzpostavitev »podatkovno vodenega, interoperabilnega in zaupanja vrednega ekosistema zdravstvenih informacijskih storitev«, ki naj bi omogočil boljšo obravnavo pacientov in naj bi njim in zdravstvenemu kadru zagotovil preprosto uporabo. A kako bo v praksi sploh mogoče izpeljati prehod iz sedanjega stanja v javnem zdravstvu? Informacijski sistemi, ki so zdaj v rabi v javnih zdravstvenih zavodih, so nastajali popolnoma ločeno in so slabo povezljivi, prodajo, nadgradnjo in vzdrževanje teh sistemov pa obvladuje skupina podjetij, ki se ukvarjajo z informacijskim razvojem. In prav v preteklih mesecih, ko je ministrstvo snovalo rešitve, ko je bilo torej že jasno, da bo poskusilo uvesti enoten sistem, je ta peščica podjetij podpisovala nove večletne pogodbe z zdravstvenimi zavodi.

Kako akutno je stanje, razkriva svež dokument ministrstva za zdravje, ki ga povzemamo. Gre za gradivo, s katerim je ministrstvo nedavno odgovorilo na poslansko vprašanje Mihe Kordiša iz stranke Levica. Kordiš je decembra ministrstvo zaprosil za podatke o informacijskih sistemih, ki jih zdravstveni domovi in bolnišnice uporabljajo za vodenje evidenc o pacientih in obravnavi teh, ter podatke o dobaviteljih informacijske tehnologije v zadnjih petih letih.

Ekipa Bešiča Loredana je razkrila, da ministrstvo sploh ne spremlja podatkov o nabavah informacijske tehnologije v javnem zdravstvu – ne po bolnišnicah, kjer je ustanoviteljica država, kaj šele po zdravstvenih domovih, ki spadajo pod občine. Še huje: nima niti pregleda nad informacijskimi sistemi oziroma aplikacijami, ki jih bolnišnice in zdravstveni domovi uporabljajo. »Ministrstvo nima vpogleda v posamezne nabave programske ali strojne opreme, niti se s tem do sedaj sveti zavodov – zaradi pomanjkanja članov, strokovnjakov za informacijsko tehnologijo – niso posebej ukvarjali.« Popis konkretnih informacijskih sistemov po bolnišnicah in zdravstvenih domovih, ki ga je zahteval poslanec Kordiš, je tako za ministrstvo ad hoc pripravilo kar Združenje zdravstvenih zavodov; v Excelovo preglednico je vključilo le podatke o aplikacijah zavodov, ki so se na poziv odzvali. Preglednica razkriva ogromno razdrobljenost in nepreglednost sistemov; pri Onkološkem inštitutu je recimo navedenih kar 20 različnih aplikacij, pri Splošni bolnišnici Celje celo 50, pri UKC Ljubljana sedem in pri UKC Maribor 11. »Na ministrstvu ne poznamo namena vseh aplikacij,« resignirano priznavajo njegovi predstavniki.

Tudi pri stroških dobave informacijske tehnologije je popoln kaos, saj javni zdravstveni zavodi – kot navajajo na ministrstvu – nimajo ne enotnega poslovnega informacijskega sistema ne enotnih šifrantov za poslovne partnerje, prav tako ne za storitve in material, ki jih naročajo. Zato je ministrstvo podatke za odgovor poslancu Kordišu spet zbralo kar iz javne podatkovne zbirke protikorupcijske komisije Erar, iz katere pa ni razvidno, ali je bil denar porabljen za programske rešitve ali za strojno opremo, za nabave ali vzdrževanje.

Vse, s čimer torej razpolaga prva zdravstvena institucija, ministrstvo, so zneski nekoliko »čez prst«. In kdo je v zadnjih petih letih največ zaslužil z dobavami informacijske tehnologije javnemu zdravstvu? Po seštevku ministrstva so za »največje klinične programske sisteme«, ki jih uporabljajo bolnišnice in zdravstveni domovi, v zadnjih petih letih odšteli skupaj 100,4 milijona evrov, od tega je bila večina, skoraj 58 milijonov evrov, izplačana podjetju Interexport. Kaj tak znesek v javnem zdravstvu pomeni, kaže podatek, da bo aktualni ukrep vzpostavitve in delovanja ambulant za neopredeljene paciente skupaj s plačilom za vse udeležene zdravstvene time po oceni ministrstva na leto stal »le« 8,5 milijona evrov.

Osnovna težava informacijske tehnologije v javnem zdravstvu je množica razdrobljenih rešitev, ki so praviloma nepovezljive – pogosto že s sistemi znotraj istega zdravstvenega zavoda.

Podjetje Interexport je v javnosti bistveno manj znano kot podjetje Marand Inženiring, ki se ga je desetletja držal sloves paradnega dobavitelja informacijske tehnologije slovenskemu javnemu zdravstvu. Lastnik Maranda Andrej Marčič je v javnosti znan zlasti zaradi druženja s prvakom SDS Janezom Janšo in lobistom Božem Dimnikom; znane so skupne fotografije z igranja golfa na Mavriciju in z zofe na jahti. V javnosti je precej prahu dvignila tudi leta 2019 opravljena revizija na Onkološkem inštitutu, ki je pokazala na nepravilnosti pri Marandovih rešitvah in na preplačanost teh; podjetje je zgolj z Onkološkim inštitutom od takrat sklenilo že za 17 milijonov evrov poslov. Na problematiko je takrat javno opozarjal ravno kirurg Erik Brecelj, ki ga je premier Robert Golob ta teden povzdignil v svojega glavnega svetovalca pri reformi zdravstva. Podjetje Marand se je sicer septembra 2019 razdelilo na dve podjetji; Marčiču je ostal Marand, dolgoletni partner Tomaž Gornik pa je svoj del preimenoval v Better in začel poslovati zlasti v tujini. A po podatkih ministrstva največ poslov, povezanih z informacijsko tehnologijo, v javnem zdravstvu zadnjih pet let dobiva podjetje Interexport, njegov lastnik je Aleš Jenčič, podjetje pa ima sedež na Potoku pri Komendi. Od skupno 57,9 milijona evrov nakazil v obdobju 2018– 2022 je dobila družba Interexport 20 milijonov evrov od UKC Ljubljana in 10,5 milijona od UKC Maribor, sledijo pa nakazila več kot 70 javnih zavodov, od Zdravstvenega doma Ljubljana je na primer prejela 1,6 milijona evrov. Interexport poznavalci nabav v zdravstvu opisujejo kot kakovostnega dobavitelja, kritiki pa razlagajo, da gre za dobavitelja, ki zna tudi izjemno dobro izkoristiti odsotnost informacijskega znanja in vsakršnega sistema IT-nabav v javnem zdravstvu. Zdravstvenim zavodom dobavlja zlasti radiološke informacijske sisteme (RIS), ki omogočajo obdelavo in hranjenje radiološkega slikovnega gradiva, pa strojno opremo zanje, od monitorjev do strežnikov, ter druge informacijske sisteme, kot je sistem za pisanje izvidov s prepoznavanjem govora, ki ga je že leta 2021 po navedbah podjetja uporabljalo 210 uporabnikov. V zadnjem letnem poročilu za leto 2021 podjetje poudarja opravljeno nadgradnjo sistema za hranjenje in obdelavo radiološkega slikovnega gradiva v UKC Ljubljana, med katero je iz stare opreme preneslo več kot pet milijonov slikovnih preiskav z vsemi izvidi in povezavami, ter med drugim dobavilo opremo za 3D-obdelavo slik in platformo Agfa, ki omogoča »shranjevanje, upravljanje in obdelavo vsega slikovnega gradiva v ustanovi«. Podjetje skrbi tudi za druge posle v zdravstvu; v letnem poročilu 2021 se denimo posebej pohvali z »uspešnim trženjem« več kot 5,5 milijona testov za covid. Poleg poslovne enote zdravstvo ima še enoto kmetijstvo, prek te pa je leta 2021 v Sloveniji prodalo 51 traktorjev znamke Fendt in 16 traktorjev Valtra, še piše v letnem poročilu.

Poleg Interexporta je bil v zadnjih petih letih drugi največji dobavitelj informacijske tehnologije javnemu zdravstvu podjetje SRC Infonet v lasti Ivana in Mihe Žerka, ki je prejelo 22,2 milijona evrov. Tudi njegov največji naročnik je UKC Ljubljana z 2,6 milijona evrov, sledi pa Nacionalni inštitut za javno zdravje z 2,3 milijona evrov. Bolnišnice uporabljajo zlasti sistem BirPis, ki ga je razvila družba SRC in ki »omogoča spremljanje vseh dogodkov v zvezi s pacientom v različnih enotah v zdravstvu«, bolnišnici Celje pa je SRC denimo dobavil vrstomate in SMS-rešitev za obveščanje naročenih pacientov, kažejo podatki, zbrani v odgovoru poslancu Kordišu. Tretji največji dobavitelj je že omenjeno podjetje Better, ki je od »ločitve« od Maranda septembra 2019 po podatkih ministrstva prevzelo za 5,2 milijona evrov IT-poslov v javnem zdravstvu, od tega 2,3 milijona za Onkološki inštitut.

Omenjene posle in razdrobljenost naročil navajamo za boljšo predstavo o sedanjih razmerah. »Osnovna težava dobav informacijske tehnologije v javnem zdravstvu je množica razdrobljenih informacijskih rešitev, ki so praviloma nepovezljive – pogosto že s sistemi znotraj istega zdravstvenega zavoda. S takimi rešitvami si dobavitelji zagotavljajo večletne ekskluzivne posle nadgradenj in vzdrževanja,« razlaga poznavalec in dodaja, da bo vsak večji reformni poseg naletel na odpor. »Tukaj so tudi sveže večletne pogodbe, ki jih ne bo mogoče kar spregledati.« Podjetje Interexport je denimo na začetku oktobra lani sklenilo 1,7 milijona evrov vredno pogodbo za nadgradnjo in petletno vzdrževanje informacijskih sistemov Onkološkega inštituta.

Strategija digitalizacije zdravstva v Sloveniji 2022–2027 med sistemskimi težavami prepoznava sedanjo »odsotnost enotnega in centraliziranega upravljanja ponudnikov IT«, vendar rešitve ne vidi v centralizaciji naročil, pač pa v hibridnem modelu, po katerem bi izvajalci zdravstvene dejavnosti ohranili neko avtonomijo ob nujnem upoštevanju predpisanih skupnih standardov in smernic. »Ohranili bi samostojnost pri izbiri ponudnikov na podlagi opredeljenih nacionalnih standardov in pravil, na primer pravila o povezovanju in izmenjavi podatkov.« Strategija na 110 straneh sicer napoveduje vzpostavitev sistema e-zdravja, v središču katerega bo pacient, digitalizacija zdravstva pa naj bi bila vodena prek nove centralne službe, katere ključni cilj naj bi bila uvedba enotnega elektronskega zdravstvenega kartona (eKarton) in razvoj nacionalnega ogrodja zdravja na daljavo (telezdravja). Za digitalizacijo zdravstva je za zdaj na voljo 83 milijonov evrov iz sklada EU za okrevanje in odpornost, ocene celotne vrednosti projekta pa za zdaj še nimamo.