»Odrasli znamo biti včasih zelo strogi in moralistični, ko presojamo otroke«

Psihologinja dr. Katja Košir je predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Predava bodočim učiteljem, psihologom in pedagogom, raziskovalno pa se posveča predvsem vrstniškim odnosom ter odnosom med učitelji in učenci. Kot svetovalka in supervizorka sodeluje pri spletni svetovalnici To sem jaz, vzpostavljeni pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, kjer mladim v stiski pomaga razvijati veščine in kompetence, s katerimi naj bi se laže spoprijemali s kriznimi situacijami.

Zdi se, da so šole danes prej tovarne ocen kot pa znanja. Učence začnemo ocenjevati že v tretjem razredu osnovne šole, v sedmem z ocenami zbirajo točke za prehod v srednjo šolo. Zahtevamo od njih preveč? 

Težko je posploševati. Za nekatere je šola zagotovo prezahtevna, za druge je lahko kontekst, v katerem se jim ni treba pretirano truditi. A morda malce pozabljamo, da naj bi bila osnovna funkcija ocenjevanja povratna informacija o procesu in izidih učenja. Ocene so zgolj parcialni vidik tega, nujno jih morajo vedno spremljati tudi ustrezne opisne povratne informacije. Ni torej toliko težava v tem, da ocenjujemo, pač pa v tem, kakšne informacije z ocenjevanjem dajemo. Najsporneje se mi zdi recimo to, da se učitelji – čeprav se toliko poudarjata individualizacija in raznolikost potreb učencev – praviloma dojemamo za pravične takrat, kadar od vseh zahtevamo enako. Ocene pogosto posredujemo na način, ki učencem sporoča, koliko so vredni. Taka pogojna opora, ki učencu sporoča, dober si, a le dokler izpolnjuješ neke standarde, je izjemno škodljiva za razvoj samopodobe in za oblikovanje vrstniških norm.