O zgodovini in mitih

Muzej slovenske osamosvojitve – na prvi pogled je ime muzeja logično, osamosvojitev je zgodovinsko dejstvo, in to pozitivno, vsaka država slavi neodvisnost, torej je muzej osamosvojitve nujen del pokrajine spomina v državi. Kdo bi temu lahko ugovarjal?

Pojdimo od začetka: ali res vemo, kaj spada pod osamosvojitev? Zagotovo trenutek razglasitve neodvisnosti, pa plebiscit, pa majska deklaracija, pa 57. številka Nove revije – tako se glasi najbolj tipična zgodovinska naracija. Osamosvojitev je proces, preberemo v medijih. Eni ga vlečejo od leta 1988, drugi od pamtiveka. So torej del procesa osamosvojitve program Zedinjene Slovenije iz leta 1848, pa enomesečna država SHS, pa avtonomizem SLS in KPS, pa partizanski boj, pa oblikovanje Ljudske republike Slovenije, pa priključitev Primorske pa še marsikaj? Osamosvojitev je ideološki pojem, ne pojem zgodovinopisne analize.

Tudi muzej slovenske osamosvojitve nima veliko skupnega s sodobnim, mednarodnim, znanstvenim zgodovinopisjem. Osamosvojitev se predpostavlja kot vrhunec zgodovinskega dogajanja. Čeprav ne gre zanikati pomena tedanjega časa in akterjev, ta pojem predpostavlja zaprto, sklenjeno naracijo, ki je v skladu z nacionalističnim pogledom na svet; s pogledom, ki predpostavlja narode kot sklenjene, od nekdaj dane entitete z jasnimi mejami. Gre za svet slovenskega »tisočletnega sna«, ki uživa, da ne bo pomote, podporo po celotnem političnem prostoru, ne samo med populističnimi nacionalisti. Pot je jasna – od Karantanije (omenjal jo je tudi predsednik vlade Robert Golob) prek kmečkih uporov, Valentina Vodnika, Ilirskih provinc, Zedinjene Slovenije, habsburške politike, obeh Jugoslavij, obeh svetovnih vojn, vse do epohalne osamosvojitve.

Svet ni tako preprost. Narodi so politične kategorije in so nastali kot posledica modernizacije z razpadom starega, segmentiranega sveta in nastankom moderne države, ki je bila v našem primeru imperij. Narodi niso skupnosti, utemeljene na skupnem izvoru (krvi), utemeljeni so na politiki in kulturi. To je za dojemanje sodobnega slovenstva izrednega pomena. Razprava o muzeju osamosvojitve odpira resna vprašanja za slovensko družbo. Kako vidimo slovenski narod nekoč in kako zdaj? Kdo spada »noter« in kdo ne?

Tudi levoliberalni voditelji hitro skočijo na vlak prežvečenih mitov. Ljudje jih radi slišijo, uporabni so za lepe govore, navajeni so nanje. Od levoliberalne politike bi pričakovali, da jasno opredeli slovenski narod v odprtem smislu. Da poudari, da narod ni psevdosorodstvena in inkluzivnokulturna kategorija, ampak živa politična skupnost, ki lahko vključi vse, živeče na tem prostoru. To je celo nujno, če nam slovenski narod kaj pomeni, drugače nam preti sesedanje vase in (zakaj ne) tudi narodov konec. Zato ne bi smeli sprejeti, da nedemokratična desnica monopolizira domoljubje, ali pa se celo norčevati v smislu »domoglupci«. Domoljubje bi morali redefinirati: biti za odprto Slovenijo je domoljubno, nekritična apoteoza izbranih osamosvojiteljev (četudi so bili pomembni akterji) pa ni domoljubna.

Ni potrebe po demoniziranju Jugoslavije ali habsburškega imperija. Ponosni bi morali biti že na to, da za slovenski narod ne potrebujemo psevdozgodovinske navlake.

Zato muzeja, ki je zastavljen, kot je, ne bi podpiral niti, če bi ga zasnovala kakšna leva ali levoliberalna agenda. Kot zgodovinar v idealnem svetu seveda podpiram muzej, ki obravnava obdobje, ko je nastala samostojna država Slovenija, ampak z odprtim, kritičnim programom. Upam, da se bo ta perspektiva razvijala v na novo ustanovljenem muzeju.

Pri osamosvojitvi ne moremo mimo postjugoslovanske perspektive: osamosvojitev Slovenije je del razpada Jugoslavije. Tega dejstva bi se morali lotiti z veliko previdnostjo in razumevanjem. Zgodovinska perspektiva, ki Jugoslavijo konča z znamenitim Pučnikovim vzklikom 23. decembra 1990, ni niti etična niti zgodovinsko vzdržna. Samo dejstvo, da smo se Slovenci oddahnili, ko smo »zbežali« iz »balkanskega kotla«, je človeško razumljivo, ni pa dobra podlaga za politiko spomina. Jugoslavija v smislu človeških vezi, upov, spominov in neuresničenih želja ni umrla leta 1990 niti 1991, je pa umrlo več deset tisoč ljudi in prav vse države naslednice SFRJ so v neprestanih težavah. Osamosvojitelji naj bi nas rešili iz jugoslovanskega kotla medetničnega sovraštva v evropsko prihodnost, v resnici pa so nas z izbrisom 25.671 ljudi pahnili nazaj noter. Nič boljši nismo.

Slovenska osamosvojitev ni bila zgodovinska nujnost, se je pa v zapletenih razmerah zgodila tudi zaradi dejanj kolektivov in posameznikov. Če vzamemo osamosvojitev Slovenije iz deterministične naracije »tisočletnega sna«, potem je na neki nedolžen način še bolj posebna in dragocenejša. Prav tako ni potrebe po demoniziranju Jugoslavije ali habsburškega imperija. Vsi narodi, ne samo slovenski, so moderne kategorije, ponosni bi morali biti na to, da za slovenski narod ne potrebujemo psevdozgodovinske navlake.

Pri sami reprezentaciji osamosvojitve pa je zanimivo še nekaj: demokratično vrenje v zadnjih letih Jugoslavije se vedno postavlja zgolj v kontekst osamosvojitve. Seveda si osamosvojitev brez tega vrenja težko predstavljamo, res je, da je to dogajanje – med drugim – omogočilo tudi osamosvojitev. Toda akterji demokratizacije tega niso počeli zaradi osamosvojitve, ampak zaradi – kdo bi si mislil – želje po svobodni in odprti družbi. Tudi akterji z nacionalističnimi agendami in z željami po čim večji samostojnosti niso nujno zavračali Jugoslavije.

Povsem v nasprotju s sodobnimi muzealskimi praksami in sodobnim mednarodnim zgodovinopisjem pa je ustvarjanje »očetov naroda«, najočitnejši primer je ustvarjanje kulta Jožeta Pučnika, ni pa edini. Gre za patriarhalno in paternalistično ideološko prakso, ki muzeja ne prestavlja samo v 20. stoletje, ampak v 19. V prvi vrsti je ta praksa nespoštljiva do samih historičnih akterjev, ki si zaslužijo resno historiografsko obravnavo, ne hagiografije. Muzejske prakse v razvitem svetu ne ustvarjajo novih kultov osebnosti. Takšen postopek je nezdružljiv s kritičnim zgodovinopisjem že zaradi vprašanja izbire »očetov naroda«, še najbolj pa spominja na partizansko mitologijo v socializmu.

S konstrukcijo »očetov naroda« se zgodovina kot akademska disciplina izgublja. Ostaja zgolj oder za dejanja zgodovinskih velikih mož v narodov blagor – torej mit.