Dino Manzoni / »Bolj ko se ljudje osredotočamo na lastno zadovoljstvo in srečo, bolj smo nezadovoljni«

Dino Manzoni (rodil se je 15. novembra 1991 v Kopru) je psiholog, ki pri Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU raziskuje na presečišču psihologije, filozofije in psihoanalize. Raziskovalno se med drugim posveča problematiki družbenega narcisizma, ukvarja pa se tudi z vprašanjem ljubezni v sodobni družbi; o njem te dni pod mentorstvom Mladena Dolarja pripravlja doktorsko disertacijo.

Bi lahko rekli, da živimo v času epidemije narcisizma? 

Temu ne bi rekel ravno epidemija, ker ta pojem implicira nekakšen zunanji tujek, ki je povzročitelj »bolezni« pri posamezniku, raje bi rekel, da gre za sistemsko producirane družbene prakse. Sam družbeni ustroj in z njim povezana organizacija institucij ter spremembe v strukturi podjetij formirajo to, kar lahko prepoznamo kot narcistični tip vedênja in samopercepcije. Pri razpravah o »epidemiji narcisizma« hitro pridemo do moraliziranja in kazanja s prstom na mlajše generacije, denimo milenijce. Naslovnico revije Time je leta 2013 krasil napis: »Generacija jaz, jaz, jaz. Milenijci so leni narcisi, ki še vedno živijo pri starših.« Takšna postavitev problema je v resnici njegova redukcija, saj ne vzame v zakup objektivnih družbenih razmerij in praks, ki regulirajo naše mišljenje in delovanje. Napad na mlajše generacije je pogosto prikladen način iskanja krivca in utajitve resničnih, temeljnih in kompleksnih vzrokov težav.