Lunana: jak v razredu

za +

Ugyenov opus.

V času, ko vsi povsod ugotavljajo, da je učiteljski poklic necenjen, je lepo videti film, ki ga ne le ceni, temveč slavi, še lepše pa je videti ljudi, ki ga brezmejno cenijo in slavijo – in ki se učitelja brezmejno razveselijo. Ugyen (Sherab Dorji), mladi učitelj, ki poučuje v Thimphuju, butanski prestolnici (trikrat manjši od Ljubljane), je v krizi, saj ni zadovoljen ne s tem, kar počne, ne z Butanom, pa čeravno ta namesto bruto domačega proizvoda meri in slavi bruto dodano srečo, zadovoljstvo ljudi. Najraje bi zbežal kam daleč stran, kjer bi se mu lahko izpolnile sanje – recimo v Avstralijo. Postati hoče namreč pevec. Potrebuje le še vizo.

A zgodi se ravno nasprotno: z dežja pade pod kap. Vsaj tako se mu zdi, ko ga vlada, s katero ga še veže pogodba, pošlje za učitelja v himalajsko Lunano, najzakotnejši kraj na svetu. Tja ne vozi ne vlak ne avto – tja prideš le peš. In s konjem, če imaš srečo. In ko se – po enem tednu hoje in ježe! – končno prebije tja, ugotovi, da tam ni ne elektrike ne vodovoda, da telefon ne dela in da domačini nimajo ničesar, razen brezmejnega entuziazma, osupljivega in nalezljivega optimizma, ki si želi le dobrega učitelja, le nekoga, ki bo to silno željo izobrazil.

Vsi – prebivalcev Lunane je 56! – komaj čakajo, da se pouk začne. In ko se začne pouk, se začne prihodnost. Učitelja imajo za nekoga, ki se »dotika prihodnosti«. Dogajati se začnejo najpomembnejše stvari na svetu. Lunančani izgledajo kot najsrečnejši ljudje na svetu. V učilnico prinesejo le svojo srečo, da se lahko učijo – Ugyen, njihov John Keating, njihov Glenn Holland (in njihova Poppy, če hočete), pa prinese le svojo srečo, da lahko uči. Brez resentimenta, brez frustracij, brez napetosti, brez torture, brez mizantropije, brez cinizma, brez igric. Najzakotnejšo šolo na svetu prelevi v ultimativno šolo življenja. Domačini, ki jih igrajo naturščiki, bolj ko ne res domačini (številni niso še nikoli v življenju videli filma, kaj šele avta), en passant rešijo tudi energetsko krizo – Ugyenu podarijo jaka, čigar masivni iztrebki dobro in toplo gorijo. Da je jak parkiran kar v razredu, ne preseneča – jak je kot šola: gorivo! Nekaj, kar te premakne. In ne nasedajte tistim, ki pravijo, da je komedija Lunana, ki jo je posnel Pawo Choyning Dorji, sin butanskega diplomata, prvi butanski film, ki je nominiran za oskarja – ne, pred njim je bil nominiran Pokal, ki ga je leta 1999 posnel Khyentse Norbu, sicer lama, Bertoluccijev asistent pri Malem Budi. Da je jaku – viru energije – ime Norbu, ni naključje. (Kinodvor + VOD)