Vroči Mike: Zadnji ples

za

Gola delovna sila.

Vroči Mike je z Zadnjim plesom postal trilogija – kot Boter. Zato ne preseneča, da Mike Lane, alias »Vroči Mike«, ki ga že tretjič igra Channing Tatum, nekdanji floridski slačifant, dobi ponudbo, ki je ne more zavrniti. A preden je ne zavrne, naj vas le spomnim, kako je saga o »Vročem Miku« postala simbol in kronika permanentne, večne krize sodobnega neoliberalnega kapitalizma.

V britanski komediji Do nazga ste imeli skupino brezposelnih moških, socialnih problemov, žrtev recesije, ki se prelevijo v slačifante v slogu Chippendales – to je edino delo, ki ga lahko dobijo. To je edini način, da preživijo. Prodajati morajo svoje golo, vroče, preznojeno telo. Vroči Mike, ki ga je leta 2012 posnel Steven Soderbergh (takrat enkrat je tudi oznanil, da filmov ne bo več snemal, temveč da se bo raje posvečal slikanju), je bil reimaginacija tega kulta: Mike, slačifant in paradni konj nekega floridskega kluba, popolne divjine v kulturi, je bil otrok depresije, otrok kreditnega krča, otrok omrtvičene ekonomije, a podjeten, vztrajen in hiperaktiven. Ob striptizu je imel še kopico drugih služb in poslov, ki naj bi ga na koncu, po preboju iz tega start-upa, prelevili v dizajnerja pohištva. Ni hotel obtičati v tej divjini in ostati le fuk-objekt ženskih fantazij in avtomat, vlažni, praznični, dobro koreografirani sen zdolgočasenih, frustriranih, neizživetih gospodinj, ampak je hotel uspeti in napredovati, toda velika finančna kriza kapitalizma ga ni spustila naprej.

Vrnil se je tri leta kasneje – v filmu Vroči Mike XXL, v katerem je kapitalizem navidez okreval. Miku je posel s pohištvom končno stekel – navidez. Tako kot kapitalizem tedaj še ni okreval, tudi Miku posel s pohištvom ni šel. To, da mu posel v resnici ni stekel, je signal, da tudi kapitalizem ni stekel – in da preprosto ne more več steči. Miku ni preostalo drugega, kot da se je vrnil k striptizu – spet je moral tržiti svoje golo, vroče, preznojeno telo. In da bi bil konkurenčen ali pa sploh opazen, ga je moral preleviti še v večji spektakel – takšnih reči je namreč danes na internetu na pretek. Zastonj. Takšni, kot je Mike, so se lahko nekoč s podjetnostjo, vztrajnostjo, samozadostnostjo, fleksibilnostjo, tekmovalnostjo, hiperaktivnostjo in neodvisnostjo odrešili in na novo izumili ter našli svoj »pravi« jaz, imun na družbene, politične in kulturne strese, danes pa to ni več mogoče – kapitalizem je le še dirka navzdol, le še prerazporejanje družbenega bogastva navzgor. Nekoč »nadarjeni« pustolovci so danes le še »obdarjeni« prodajalci svojega telesa. Delavski razred se koreografira – kot bi se pripravljal na revolucijo. A kot vemo – ta potrebuje budžet.

Zadnji ples, sklepni del trilogije, ki ga je posnel Soderbergh (XXL je izpustil) in ki se ne more izogniti terenu Petdesetih odtenkov sive, potrjuje, da je kapitalizem še kar naprej v krizi in da ne more več ponovno steči – pa še pandemija je udarila, tako da je šel Mikov posel s pohištvom pod vodo. Logično, Mike je spet le golo, vroče, preznojeno telo, a kot rečeno – dobi ponudbo, ki je ne more zavrniti. Ko namreč Maxandra Mendoza (Salma Hayek Pinault), ki se ravno ločuje od svojega obsceno bogatega moža, britanskega medijskega tajkuna, sliši za njegov genialni set veščin, spretnosti in talentov, si ga najame – za privatni nočni lap dance v svoji obmorski vili. Mike še enkrat pokaže, da res zna s telesom. In še enkrat se izkaže, da je telo – gola delovna sila, mišice – res »genialni« stvarnik presežne vrednosti, motorja kapitala in kapitalizma. Ker pa je njegov ples transformativen, ga Maxandra – opasana z moževim bogastvom – s privatnim letalom odpelje v London, kjer naj bi v prestižnem gledališču, ki že desetletja reprizira predstavo z regresivno spolno politiko (ženska mora izbrati med ljubeznijo in bogastvom), uprizoril ultimativni plesni spektakel s progresivno spolno politiko (ženska ima lahko oboje, ljubezen in bogastvo).

Grand finale, ki nekaj malega dolguje tako legendarnim vodnim mjuziklom Busbyja Berkeleyja kot Kelly-Donenovemu mjuziklu Pojmo v dežju in Lynovemu Flashdancu, je kakopak popolna fantazija. Fantazija razredne mobilnosti: bogatašinja producira, proletarec – po malem Pepelka, po malem Eliza Doolittle – pa režira. In fantazija spolne pravičnosti: ženska je zgoraj, moški pa je objekt. Mike svoje plesalce vnaprej opozori, da jih s strani ženske publike čaka »zombijska apokalipsa potlačene želje«. Toda pogled nanje je spoštljiv. Nič, delavski razred eksplodira v ples, ne pa v revolucijo. Koreografija ga ne radikalizira. Hierarhija ga ne razbesni. Bolj ko je socialno imobilen, bolj strastno pleše. Ples ga disciplinira. (kino)