Plošča / Kelela: Raven

Ob izidu dolgo pričakovanega drugega albuma ameriško-etiopske vizionarke r & b-ja, na katerega smo čakali dolgih šest let, smo na Twitterju brali komentarje kot: »Pustite me pri miru, danes je Kelelin dan.« Zanos, ki je pospremil njeno vrnitev, ne preseneča, saj glasbenica s kolegicama SZA in FKA Twigs sestavlja triumvirat sodobnega avantgardnega r & b-ja. Čeprav je v primerjavi z njima zvezda manjšega formata, čemur pritrjuje tudi nadaljnje sodelovanje s kultno britansko založbo Warp, ji je pisana fenovska baza (pevka velja za ikono tudi na nišnih elektronskih scenah) povsem predana, tako zelo, da je Kelela v smislu razpolaganja z ogromnim kulturnim kapitalom nekakšna »Beyonce alter scene«. Zato se zdijo ustrezne opazke, da je njen novi album Raven, ki pomeni odmik od eteričnih in minimalističnih r & b-jevskih sanjarij proti nostalgičnim klubsko-ambientalnim eksploracijam, pravzaprav boljša verzija tistega, kar je hotel biti lanski Beyoncejin album Renaissance.

Na prvencu Take Me Apart je secirala svojo intimo in pod drobnogled postavljala odnose, Raven pa je nekakšna politična in identitetna samoaktualizacija (krokar, poejevski simbol smrti, je preobražen v simbol preroda), ki so jo sprožili družbenopolitični tektonski premiki zadnjih let, predvsem gibanje Black Lives Matter. Osišče albuma so vsi odtenki izkušnje kvirovske črnske ženske. Ta tema je sicer precej aktualna na progresivnih glasbenih scenah, redkeje pa jo najdemo v vrhu sodobnega popa. Tematski okvir albuma fino dopolnjujejo nove estetske smernice, ki bi jih lahko opisali kot preplet raznoterih elektronskih žanrov zadnjih let, stlačenih v enkratno zmes, ki diskretno mežika devetdesetim letom in obenem ohranja atmosfero pospešenega drvenja v prihodnost, ki smo mu ob vseh inovacijah priča zadnje mesece. Petnajsterica komadov, ki jo sopodpisujejo različni gosti, kot so LSDXOXO, Bambii, Kaytranada in Junglepussy, se v prefinjenem toku vrhuncev in padcev počasi premika med vokalnimi breakbeat biseri, retro zvenečimi r & b-štikelci, radijskimi downtempo hitiči, pršečimi ambientalnimi pejsaži, vokalnimi improvizacijami ter sramežljivimi pokalicami s house, Baltimore club in afrobeats vplivi. Produkcije so večinoma precej zadržane, minimalistične, brez producentskega napenjanja mišic, saj je v ospredju vselej Kelelin eterični vokal, ki nam skupaj z interpretacijo pogosto povzroča kurjo polt.

Raven je preudaren, lucidno uravnotežen, razpoloženjsko meandrirajoč album, ki se ostro izogne površinskemu pompu in raje stavi na introspektivnost ter globino. Ker je sosledje komadov prepleteno v strukturi DJ-miksa, je poslušalsko doživetje zastavljeno kot nekakšna neprekinjena afterparty seansa za mehak pristanek iz temne noči v rožnato jutro. Novodobni soul za generacijo Web3.