Slab načrt

Naj ta zapis začnemo z zakonom o debirokratizaciji, ki je bil uzakonjen pod zadnjo vlado Janeza Janše. Zakon je spremenil kar dvanajst zakonov in povzročil pravne nejasnosti, vanj pa je poskušala antibirokratska ekipa pod vodstvom Ivana Simiča celo podtakniti uvedbo socialne kapice, ki sicer nima nič z birokratizacijo, bi pa najbolje plačanim (menedžerjem) prinesla nižje socialne prispevke in javnim blagajnam 50-milijonsko letno luknjo. No, kapica na koncu ni pristala v zakonu, je pa Janševa vlada kovala nov, drugi zakon o debirokratizaciji – in na njegov sprejem in obljubljeno vsebino vezala črpanje denarja iz evropskega mehanizma za okrevanje in odpornost. In posledica? Da bo Slovenija sploh lahko začela črpati ta denar, je morala vlada Roberta Goloba pristojnim v Bruslju podrobneje pojasniti, zakaj sprejem drugega zakona o debirokratizaciji ni ne potreben in ne ustrezen. Ko je takšen program, kot je mehanizem za okrevanje in odpornost, sprejet, je spremembe praktično nemogoče doseči. A to je bil le eden od številnih zapletov, ki povzročajo zamude in zaradi katerih je Slovenija pri črpanju denarja iz mehanizma doslej dobila le 231 milijonov evrov predplačila.

Države EU so poleti 2020, nekaj mesecev po izbruhu covid-19, dosegle dogovor o obsežnem svežnju za obnovo Evrope. Poimenovale so ga NextGeneration EU in v njegovo jedro postavile skoraj 724 milijard evrov težak mehanizem za okrevanje in odpornost. Mehanizem je torej nastal v času, ko se je še zdelo, da je glavna težava Evrope v naslednjem desetletju covid-19. Ideja mehanizma je bila, da bodo sveže bruseljske milijarde pognale nacionalne projekte članic in do konca leta 2026 prinesle nov razvojni preboj celotne Evrope. A v začetku 2022 se je zgodil neki drug »preboj«, namreč ruski v Ukrajino. V Evropi imamo vojno in že leto tudi novo ekonomsko realnost z visoko inflacijo oziroma (energetsko) draginjo, za blažitev katere so – zgolj za predstavo – države EU po zadnjih ocenah bruseljskega think-tanka Bruegel že porabile 681 milijard evrov, kar ni tako daleč od višine celotnega mehanizma za pokoronski preboj (724 milijard evrov) in kar terja njegove prilagoditve.

Države iz mehanizma črpajo na podlagi nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki so jih pripravile v letih 2020/2021 in naj bi vključevali trajnostne reforme in projekte. Slovenski načrt je nastajal pod bivšo vlado, pod taktirko Zvonka Černača (SDS), bivšega vodje službe vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Pečat Černača in SDS se je močno poznal že pri prvem osnutku načrta iz decembra 2020. V osnutku so recimo kot projekt za »trajnostni in zeleni prehod« poskušali Bruslju podtakniti ustanovitev novega nacionalnega letalskega prevoznika (po stečaju Adrie Airways v 2019) in zanj iz mehanizma za okrevanje in odpornost želeli dobiti 76 milijonov evrov. Podobno so kot »trajnostni in zeleni prehod« poskušali dobiti več kot 350 milijonov evrov za dodatne pasove avtocest in širitve cest, s katerimi bi, kot so prozorno utemeljevali, odpravili cestne zastoje in torej zmanjšali izpuste zaradi zastojev. Seveda je Bruselj take podtaknjence opazil, in jih v končnem načrtu, potrjenem julija 2021, ni. Namesto tega so v njem pri trajnostni mobilnosti vendarle pristali primernejši projekti, zlasti črpanje 191 milijonov nepovratnih sredstev in 93 milijonov posojil za povečanje zmogljivosti železniške infrastrukture ter recimo 7,75 milijona evrov za vzpostavitev 293 polnilnih postaj za alternativna goriva.

Koliko evropskega denarja bo na koncu ostalo nepočrpanega? Nihče si še ne upa govoriti o projektih, ki jih je napovedala Janševa vlada, dejansko pa so neizvedljivi.

Kljub temu pa načrt, po katerem naj bi Slovenija do konca leta 2026 iz Bruslja skupno dobila 1,49 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 705 milijonov evrov posojil, še vedno vsebuje velike vsebinske pomanjkljivosti, zaradi česar je težko izvedljiv. Načrt namesto nacionalnega razvojnega konsenza odseva zlasti prednostne naloge bivše vlade, zgovoren je denimo podatek, da institucija, kot je Institut Jožef Stefan, ob pripravi načrta sploh ni bila povabljena k predložitvi ali predstavitvi projektov, v načrtu pa mrgoli množica občinskih projektov. Hkrati recimo potrjeni načrt predvideva zgolj pridobitev 60 milijonov evrov posojil za gradnjo javnih najemnih stanovanj, kar je tretjina prvotnega zneska in velika izgubljena priložnost za lažji finančni zagon fonda novih stanovanj. Namesto projektov, ki bi omilili podnebne spremembe, so v načrtu pristali projekti, ki se ukvarjajo zgolj z njihovimi posledicami, zlasti številni projekti protipoplavne zaščite, kjer se zdaj kot težava kažejo rešitve, temelječe na betonizacijah strug namesto na sonaravnih rešitvah.

Načrt je velike kritike doživel že v času nastajanja, profesor in ekonomist Mojmir Mrak je v njem prepoznal »slog tradicionalnih strategij italijanskega juga«, ker stavi zlasti na gradnjo klasične infrastrukture. Zgovoren je denimo podatek, da je za ukrep »investicije v vodovod in kanalizacijo« predvidenih 108 milijonov evrov, za ukrep »digitalne transformacije gospodarstva« pa dobrih 56 milijonov evrov. Čeprav je bil načrt tudi po obsegu precej skromnejši, kot bi bil lahko, so mu na portalih SDS peli hvalospeve, izpogajani milijardi pa pripisali neposredno Janši.

In kje smo danes s črpanjem denarja iz mehanizma za okrevanje in z uresničevanjem projektov? Od skupnih 724 milijard evrov je sicer do tega tedna po podatkih števca evropske komisije državam EU nakazanih skoraj 97 milijard evrov nepovratnih sredstev in 47 milijard evrov posojil. Od tega je daleč največ, skupno 67 milijard evrov, že dobila Italija, večino še pod Mariem Draghijem, predhodnikom desničarske premierke Giorgie Meloni. Italija bo sicer iz evropskega mehanizma do konca leta 2026 po načrtih črpala 69 milijard evrov nepovratnih sredstev in skoraj 123 milijard evrov posojil. Slovenija je od skupaj potrjenih 1,49 milijarde evrov nepovratnih sredstev in 705 milijonov evrov posojil doslej dobila nakazano le predplačilo 231 milijonov evrov nepovratnih sredstev, in sicer septembra 2021. Oktobra lani je vlada v Bruselj poslala zahtevek za prvi obrok nepovratnih sredstev v višini 50 milijonov evrov. Ta denar naj bi po nedavnih napovedih finančnega ministra Klemna Boštjančiča dobili do konca marca, v torek pa je STA, sklicujoč se na vire pri evropski komisiji, poročala, da bo marca denar predvidoma res odobren, dejansko izplačilo pa bo sledilo naslednji mesec.

Pri črpanju se namreč Slovenija (kot druge države) močno razhaja s prvotno časovnico, pomembno zamudo pa je povzročila že Janševa vlada, ki je bila na oblasti do 1. junija lani. Ta bi po svoji časovnici morala že v drugem četrtletju lani v Bruselj oddati zahtevka za prva dva obroka nepovratnih sredstev v skupni višini 288 milijonov evrov, v zadnjem četrtletju pa sta bila predvidena še oddaja tretjega zahtevka za 231 milijonov evrov nepovratnih sredstev in zahtevek za prvih 310 milijonov evrov posojil. A se to ni zgodilo. Oktobra lani je šele Golobova vlada v Bruselj oddala zahtevek za prvi 50-milijonski obrok nepovratnih evrov – in to je tudi edini oddani zahtevek doslej. Močno se namreč zatika z doseganjem mejnikov, ki so z evropsko komisijo dogovorjeni za črpanje posamičnih obrokov, za oddajo zahtevka pa morajo biti izpolnjeni vsi mejniki, recimo za prvi obrok je teh mejnikov, torej izpeljanih korakov, kar dvanajst.

Vse pove izjava finančnega ministra Boštjančiča: »Določene reforme, ki so se takrat, ko se je ta načrt pripravljal v Sloveniji, vehementno napovedovale in da jih bomo z levo roko izpeljali, so v praksi težje izvedljive in to nas danes tepe.« Opozorimo le na dva od 27 mejnikov, ki morajo biti doseženi pred oddajo zahtevka za drugi obrok nepovratnih sredstev (231 milijonov evrov). Janševa vlada bi po lastni časovnici te mejnike, kot omenjeno, morala doseči sama v drugem četrtletju lani, a jih ni. Med njimi sta tudi uveljavitev že omenjenega drugega zakona o debirokratizaciji ter – in to je še trši oreh – uveljavitev podzakonskih aktov zakona o dolgotrajni oskrbi. Gre za zakon, ki ga je sprejela Janševa koalicija decembra 2021 in načrtovala njegovo izvajanje v letu 2023, Golobova vlada pa je takoj po prihodu predlagala zamik izvajanja zakona za eno leto, kar so potrdili tudi poslanci in kasneje še volivci na referendumu. Zakon, kot ga je pripravila Janševa vlada, je namreč izredno pomanjkljiv in ni urejal sistemskega financiranja oskrbe, ki po uzakonjenih rešitvah terja na leto kar 350 milijonov evrov. Minister za socialne zadeve Luka Mesec v »pridobljenem« letu napoveduje reformo celotne ureditve, ob tem pa za zdaj ostaja nejasno, kdaj točneje bodo uveljavljeni nov zakon o dolgotrajni oskrbi in podzakonski akti ter kdaj bo s tem formalno dosežen eden od 27 mejnikov za črpanje 231 milijonov evrov.

Jasneje pa je že glede drugega mejnika za isti obrok, ki je vezan na omenjeni »drugi zakon o debirokratizaciji«. Tega zakona namreč ne bo. Na ministrstvu za javno upravo so nam potrdili, da so s komisijo dosegli dogovor o spremembi mejnika, in sicer da bodo administrativne ovire odpravljali v posamičnih predpisih in ne z enim novim »omnibus« debirokratskim zakonom, ki posega v številne druge zakone ter povzroča le dodatno nepreglednost pravnega reda.

To sta le dva mejnika od številnih, ki terjajo dodatna usklajevanja s komisijo in zamikajo črpanje denarja. »Ocenjujemo, da je na drugem obroku za nepovratna sredstva izpolnjenih 17 od 27 mejnikov/ciljev, na tretjem obroku nepovratnih sredstev 12 od 24 mejnikov in na prvem obrok povratnih sredstev 3 od 9 mejnikov,« so nam trenutno stanje mejnikov za tri obroke, za katere bi morali zahtevke oddati že lani, razkrili na uradu za okrevanje in odpornost, ki koordinira izvajanje evropskega mehanizma v Sloveniji in ga vodi Josip Mihalic. Mihalica je za direktorja urada, ki ima status neodvisnega organa v sestavi ministrstva za finance, aprila lani imenovala še Janševa vlada.

Na uradu so nam potrdili, da bodo drugi zahtevek v Bruselj poslali »predvidoma v drugi polovici leta«, v njem pa da bodo najverjetneje združili več obrokov: »Iz katerih obrokov bo zahtevek sestavljen, bo odvisno od doseganja mejnikov.« Močnejši pritok denarja iz mehanizma je ključen za izvajanje načrtovanih projektov, iz edinega prejetega denarja, torej 231-milijonskega predplačila, so ministrstva in drugi nosilni organi lani naprej izplačali 74 milijonov evrov, letos pa načrtujejo prejem več kot 588 milijonov evrov, kar je – upoštevajoč težave – izjemno optimistično.

Evropska komisija je v torek države pozvala, naj do konca marca sporočijo, ali bodo črpale še dodatna posojila (Slovenija jih lahko še 2,5 milijarde evrov), do konca aprila pa da lahko predložijo posodobljene načrte, ki bi vključevali tudi ukrepe za zmanjšanje energetske odvisnosti od ruskih energentov (projekte RePower EU). Seveda se je vlada z vsem tem šele začela ukvarjati, nove zamude in težave pa se utegnejo še nabrati.