Kriza tiskanih medijev

Sociolog dr. Niko Toš je tisti edini profesor, ki je predaval že prvi generaciji študentov Fakultete za družbene vede v Ljubljani (tedaj Visoke šole za politične vede), in pionir na področju raziskovanja javnega mnenja v Sloveniji. Pred desetimi leti se je upokojil, a kot raziskovalec je še vedno dejaven. Jutra, ki jih preživlja skupaj s soprogo, s katero se oba počasi približujeta devetdesetemu letu starosti, so danes nekoliko drugačna kot nekoč. Še vedno vstajata precej zgodaj, tega sta namreč vajena še od prej, nato pa se po zajtrku usedeta vsak v svoj fotelj in prebirata dnevni časopis. Že več let sta naročena na Dnevnik in Delo, redno prebirata tudi Mladino. Gre za tradicijo, za jutranji ritual, ki jima resnično veliko pomeni. »Pred mesecem ali dvema je bila ta dolgoletna tradicija jutranjega branja časopisov žal prekinjena,« pove dr. Toš. »Dobila sva obvestilo, da dostava v tem delu Kamnika žal ni več mogoča, zato časopis po novem dobivava prek Pošte Slovenije. Ta dostava pa je časovno težko določljiva, pade v popoldanski čas. Najina lepa navada, biti zjutraj informirana ob pisanju dnevnega tiska, je tako padla v vodo.« Še več, če želita prebirati kakšno od časopisnih prilog, recimo Sobotno prilogo ali Dnevnikov Objektiv, se morata po njo odpraviti k najbližjemu prodajalcu časopisov. Na domači naslov bi jo namreč dobila šele v ponedeljek. Skupaj s soprogo nista edina, ki se srečujeta s podobnimi težavami. Daleč od tega.