Film / Kolaboriranje je bil ilirski šport št. 1

zadržan +

Kolaborant. llyricvm, Simon Bogojević Narath, 2022.

»Kar počakaj, da mali Oktavian nabriše tisto pizdo Marka Antonija,« slišimo v Illyricvmu, prvem filmu o ilirskih ljudstvih (Liburni, Delmati, Japodi, Dezidijati itd.), ki so nekoč živeli »tu«, med slovenskimi Alpami in Albanijo. Ja, Iliri so preklinjali. A počeli so še hujše reči: posiljevali in brutalizirali so drug drugega ter kolaborirali z okupatorji, Rimljani.

Ko Delmati zagrešijo pokol nad Liburni, jim Volsus (Filip Križan), čigar ženo posilijo in umorijo, napove maščevanje, kar pa med Liburni ne »leti«, zato se – pregnan, izgubljen, tavajoč – priključi rimljanski vojaški enoti, ki – pod taktirko gejevskega dacarja Plautija (Adrian Pezdirc) in brutalnega centurija Decimusa Fabiusa (Robert Prebil) – pri Ilirih pobira davke, toda daleč od tega, da je v rimljanski, okupatorski legiji edini Ilir. Kolaboriranje je bil očitno ilirski šport št. 1. Illyricvm, ki nas prepričuje, naj se identificiramo s poganskim, klasično izobraženim kolaborantom (saj govori latinsko, ne?), je režiral hrvaški animator Simon Bogojević Narath, koproducirale pa so ga dežele (tudi Slovenija, se razume), ki se raztezajo tam, kjer so nekoč živela ilirska ljudstva. Lokacije so torej avtentične, zato ne preseneča etnološka vnema (Iliri niso le preklinjali in posiljevali, ampak so živeli v matriarhatu, pili pivo, se tetovirali, nosili pletene kape, žrtvovali ovce, prebolevali epidemije, igrali odbojko, pri čemer so nehote izumili košarko ipd.), s katero skuša film prikriti, da ni imel toliko denarja, da bi lahko postal Ben-Hur, Conan barbar, Pogumno srce ali Gladiator.

Volsus je »ustaš«, in ja, film nas celo sili v identifikacijo z njim, a obenem v kodi udari s »protiustaško« poanto: kolaboracija je pogubna, avtodestruktivna, samomorilska.

Bitke so namreč le »bitke« na ravni amaterskih rekonstrukcij antičnih in srednjeveških bitk, sam film – ki spominja na igrani dokumentarec – pa se giblje zelo počasi, kot da bi skušal čim dlje ostati v tem unikatnem ilirskem state of mind, ki se ga filmarji zlepa ne bodo več lotili. Illyricvm, v katerem govorijo latinsko in ilirsko (podobno albanščini), se dogaja 37 let pred našim štetjem – dve leti kasneje bo Oktavian nabrisal Ilire. In jih obenem tudi izbrisal. Volsus je »ustaš«, in ja, film nas celo sili v identifikacijo z njim, a obenem v kodi udari s »protiustaško« poanto: kolaboracija je pogubna, avtodestruktivna, samomorilska.

(kino + Kinodvor, kasneje)

IVwKwuFThOw