Ko ideje trčijo ob stvarnost

Stranke sedanje koalicije so pred volitvami smelo obljubljale, da bodo takoj zagotovile sredstva za gradnjo trideset tisoč novih javnih neprofitnih stanovanj. Ko je Gibanje Svoboda prepričljivo zmagalo na volitvah, se je skupaj s SD in Levico v koalicijski pogodbi med drugim zavezalo nemudoma pripraviti krizni načrt reševanja stanovanjske krize za gradnjo in obnovo javnih najemnih stanovanj, s poudarkom na območjih z najvišjimi cenami najemnin ter zemljišč.

O novi stanovanjski politiki še ne vemo veliko, nekatere stvari se izrisujejo, preveč smele obljube pa danes že zavijajo v previdnostne formulacije. Vlada in pristojni minister Simon Maljevac izrazito veliko govorita o avstrijskem zgledu. A treba je vedeti, da Avstrija nima enotnega modela reševanja stanovanjske problematike in da tudi tam niso vsi modeli dobri. Zgledovali naj bi se predvsem po dunajskem modelu, torej modelu velemesta, ki pa izhaja iz stoletne socialdemokratske tradicije. Njihov model res zgledno deluje, vendar pa to ne pomeni, da bi ga lahko enostavno preslikali v našo stvarnost.

Ker vlada, pristojno ministrstvo in tudi sam minister Maljevac še vedno izbirajo dejanski model, je morda čas tudi za temeljitejši razmislek. Bolj kot čez mejo bi tako veljalo pogledati v slovensko, torej našo lastno, ne tako davno zgodovino reševanja stanovanjske problematike v nekdanji državi. Ne pozabimo, da je imela Slovenija v prejšnji državi v ustavi zapisano pravico do pridobitve stanovanjske pravice v družbenem stanovanju za vsakega državljana, v sedanji ustavi pa se država zavezuje le k ustvarjanju možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Čeprav se danes z rešitvami iz pretekle države običajno na hitro opravi, govorimo o republiki oziroma državi, ki je desetletja načrtno skrbela za zagotavljanje zadostnega števila primernih stanovanj. Ne samo to: govorimo o državi, ki je s pomočjo anket, natančnih raziskav in analiz iskala optimalne tipologije in načine gradnje, ki so kljub skromnim finančnim možnostim omogočali ustrezno stanovanjsko preskrbo. Predvsem pa govorimo o državi, ki se je zavedala pomena zagotavljanja optimalnih življenjskih razmer za svoje prebivalce, saj le to omogoča – točno tako so temu rekli že takrat – skladen razvoj in napredek družbe.

Zakaj se torej ne bi danes zgledovali po že opravljenem delu številnih slovenskih urbanistov, ki so, podrobno seznanjeni z izkušnjami kolegov iz zahodne in severne Evrope, razvijali urbanistične koncepte in poskušali vzpostaviti optimalno razmerje med urbanim in naravnim ter tako zagotavljati ugodne bivalne razmere za vse prebivalce? Lahko se zgledujemo po delu arhitektov, kot sta Milan Mihelič in Ilija Arnautović, ki sta že takrat raziskovala različne tipologije stanovanj in stanovanjske gradnje. Intenzivno sta se ukvarjala tudi z razvojem tipskih projektov večstanovanjskih objektov ter montažno in prefabricirano gradnjo, vse z namenom industrializacije procesa graditve in s tem omogočanja čim hitrejše in čim cenejše »proizvodnje« stanovanj. Pa to še ni vse. Lahko se zgledujemo tudi po delu Marte in Franceta Ivanška, ki sta v okviru Zavoda za napredek gospodinjstva raziskovala načine bivanja, se dejavno vključevala v stanovanjsko produkcijo, z organiziranjem predavanj in razstav pa pomembno vplivala na razvoj bivanjske kulture. Te ideje so še danes napredne. Še posebej pa bi se bilo smiselno nasloniti na zgledno in dobro delujoče obdobje stanovanjske preskrbe, ker so številni strokovnjaki, ki so v njem tvorno sodelovali, še vedno med nami – in lahko, kljub temu da je današnji čas z vidika razumevanja družbe in njenih potreb radikalno drugačen, še vedno pomagajo z bogatim znanjem in izkušnjami.

Pri snovanju nove stanovanjske politike se je namreč treba zavedati, da je reševanje stanovanjskega problema kompleksen proces, ki je močno vpet v vse družbene podsisteme, in da z vsakim letom, ko razmere ostajajo nevzdržne, postavljamo velik delež populacije v težko rešljiva in travmatična stanja. To brez dvoma močno vpliva na razvoj družbe kot celote. Razmislek danes ne more biti omejen samo na to, kdo in kako bo zagotovil zadostno količino denarja. Seveda je to pomembno vprašanje – a če ne želimo nadaljevati stihijskega razvoja zadnjih 30 let, je hkrati nujno opraviti strateški razmislek o želeni prihodnosti.

Primeri držav z zgledno delujočo stanovanjsko politiko kažejo, da je seveda nujno, da procese, potrebne za zagotavljanje zadostne količine dostopnih stanovanj, vodi država, ki mora tudi zagotoviti konstanten in stabilen vir financiranja stanovanjske gradnje in vzdrževanja ter obnove obstoječega stanovanjskega fonda, v sistem pa morata biti obvezno vgrajeni načeli solidarnosti in neprofitnosti. Dolgo napovedovani davek na nepremičnine ali premoženje ter stanovanjski prispevek (imeli smo ga v prejšnji državi, ima pa ga tudi Avstrija), ki bi zaradi socialne pravičnosti morala biti progresivna, seveda vedno naletita na nasprotovanje Združenja delodajalcev in Gospodarske zbornice, ki že ob omembi novih davkov izpostavljata, da prihajata s tem nekonkurenčnost in neizogiben propad gospodarstva. A primeri skandinavskih držav kažejo, da pot do uspešnosti vodi le skozi enakomeren razvoj in dobro življenje celotne družbe.

Slovenija je leta 2017 sprejela strategijo razvoja Slovenije do leta 2030. Strategija prostorskega razvoja je bila sprejeta že leta 2004 in že nekaj let se pripravljajo njene spremembe. A dobre stanovanjske politike preprosto ne more biti, če pred tem ni jasnega načrta in dogovora o regionalnem razvoju države ter z njim povezane mreže javnega potniškega prometa. Veliki oviri, ki ju je treba torej še pred snovanjem stanovanjske politike preseči, sta razdrobljenost na veliko število občin in precejšnja samovolja Ljubljane kot glavnega mesta. V tako majhni državi je jasen dogovor o tem, kako bo potekal policentrični regionalni razvoj, nujen.

V Sloveniji natančne in poglobljene analize dejanskega stanja nimamo. Tudi zato bi bilo nujno ponovno izvesti širšo nacionalno anketo o trenutnem načinu bivanja prebivalcev Slovenije, njihovih pričakovanjih in željah. Ankete stanovanjski sklad sicer redno izvaja, a so omejene le na regionalne stanovanjske sklade in občine, njihovi podatki so zato le omejeno uporabni in ne zajemajo dejanskih potreb populacije. Široka javna, dobro promovirana anketa z jasno in natančno formuliranimi vprašanji, ki bi lahko pokrivala širše vidike bivanja, bi bila zato preprosto nujna. Z njo pridobljeni podatki bi prispevali k natančnejšim usmeritvam stanovanjske politike. Anketa bi brez dvoma pozitivno vplivala tudi na zaupanje državljanov v delovanje države.

Nevzdržno stanje na področju stanovanjske preskrbe, ki je posledica tridesetletne popolne odsotnosti stanovanjske politike, je dejstvo že dlje časa. Zato je nerazumljivo in neodgovorno, da se stanovanjski skladi, ki bi se morali žgoče situacije in vzrokov zanjo najbolj zavedati, niso že zdavnaj lotili iskanja novih, sodobnim družinam in sodobnemu načinu življenja prilagojenih tipologij stanovanj in stanovanjske gradnje, razvoja tipskih projektov ter alternativnih, hitrejših in cenejših načinov gradnje – o tem dejansko ni nobenega nacionalnega dogovarjanja. S smiselno organiziranim javnim arhitekturno-inženirskim natečajem, ki bi natančno opredelil pričakovanja razpisovalca ter smoter naloge, bi lahko pridobili nabor projektov, s katerimi bi bilo mogoče ob pridobitvi ustreznih lokacij in financiranja ter z manjšimi prilagoditvami načrtov tudi hitreje pridobiti gradbeno dovoljenje. To bi omogočalo bistveno hitrejšo in racionalnejšo gradnjo.

Kako zelo je bila 30 let odsotna stanovanjska politika, nam pove dejstvo, da ne vlada ne novo ministrstvo v tem trenutku nimata seznama vseh za gradnjo javnih stanovanj primernih parcel, ki bi bile v lasti države ali občin. A to še ni vse: ob vprašanju, katera zemljišča so primerna za stanovanjsko gradnjo, se stanovanjska politika močno prepleta z infrastrukturno, predvsem prometno politiko. Ker ti podatki na ravni države ne obstajajo, niti niso podlaga za oblikovanje omenjenih treh politik, v tem trenutku lahko zgolj opazujemo nasilno zgoščevanje mest in naselij, namesto da bi razmišljali o gradnji – kako se to danes sliši bogokletno – samozadostnih stanovanjskih sosesk ob pomembnih prometnih koridorjih. Nujno vezane na brezhibno delujoč javni železniški potniški promet bi takšne soseske lahko omogočile cenovno zelo ugodno bivanje v za mnoge idealni vrstni hiši z vrtom ali majhnih stanovanjskih blokih v zelenju. Ni dvoma, da bi temu pritrdili tudi prebivalci Slovenije, če bi naredili o tem anketo – že v bivši državi je imela takšna gradnja visoko anketno podporo. Primerno velike soseske bi lahko zagotovile tudi vso potrebno osnovno infrastrukturo, ki bi bila vsem peš dosegljiva v nekaj minutah. Degradirane površine mest, ki se bodo sicer ob nadaljnjem zgoščevanju zapolnile s stanovanji, pa bi tako lahko namenili zelenim površinam ali urbanim pogozditvam, ki bi ob pričakovanih podnebnih spremembah pomembno izboljševale bivalne razmere v naseljih.

Žal tudi pri posodabljanju železniškega prometa, ki bi zaradi vse hujših podnebnih sprememb in vedno večjih problemov cestnega prometa moral nujno čim prej prevzeti pomemben del dnevnih migracij, država zamuja za nekaj desetletij. Kako si sploh predstavljajo razvoj stanovanjske politike, če sodobnega načrta prihodnjega železniškega in javnega prometa nimamo, niti nanj nihče v vladi ne opozarja kot na ključnega v dobi podnebnih sprememb? Vse vizije so, z izgovorom na dolgotrajne postopke umeščanja v prostor in nerazumljivo visoke stroške, raztegnjene na nepredstavljivo dolga časovna obdobja. A zgled z gradnjo avtocestnega križa, ki je bil prostorsko zahtevnejši, jasno kaže, da je mogoče ob jasnem družbenem konsenzu in trdnih odločitvah stvari izpeljati razmeroma hitro.

Država in družba se že dolgo časa zavedata nevzdržnosti razmer na področju stanovanjske preskrbe. Če je bila neaktivnost države v času desnih vlad, ki po definiciji zaupajo v tržno samoregulacijo razmer in prepuščanje pobude zasebnim investitorjem, nekako logična, pa vedno znova zbuja začudenje medla aktivnost države pri urejanju razmer v času levosredinskih vlad. Presenetljivo je, da slovenska država v vsem času samostojnosti ni bila sposobna omogočiti sistema zadružne gradnje – pri čemer je to v tujini nekaj običajnega, modeli pa so bili v javnosti že mnogokrat predstavljeni.

Na področju stanovanjske politike očitno ni enostavnih in hitrih rešitev. Neizpodbitno dejstvo pa je, da bodo za uspešno reševanje problema potrebni radikalni premiki v razmišljanju o prioritetah družbe kot celote. Zanimivo je sicer, da strateški dokumenti države kažejo na to, da se ta potrebnosti takšnih premikov zaveda, a ob reševanju vsakodnevnih problemov nikoli ne najde priložnosti, da bi se s tem začela resno ukvarjati.

Verjetno jo bomo z aktivnim državljanstvom v to morali prisiliti. Dobro bi bilo, da to storimo, preden bomo zaradi podnebnih in družbenih sprememb vsi skupaj postavljeni pred odločitve, ki ne bodo dopuščale možnosti izbire.