Spolne zlorabe, celibat in dvoličnost

Problem spolnih zlorab v cerkvi ima zelo dolgo brado. O njem obstajajo zapisi že iz 11. stoletja, kasneje o razširjenosti sodomije z dečki med kardinali in celo papeži piše tudi Luther. V sodobnosti je izbruhnil v devetdesetih letih v ZDA, najprej v obliki celovitega poročanja časopisa National Catholic Reporter, kasneje pa je fokus poglobil Boston Globe, ki je za dolgo serijo raziskovalnih člankov prejel tudi ugledno Pulitzerjevo nagrado. V sami rimskokatoliški cerkvi so se težave začeli lotevati šele po prvih pravnomočnih sodbah, s katerimi so bile žrtvam dosojene milijonske odškodnine; te skupaj do danes segajo v milijardne zneske. Okoli leta 2010 se je pozornost z izključno ZDA usmerila še na Evropo, kjer posebne preiskovalne komisije v različnih državah postopoma odkrivajo grozljive statistike zlorab – a nekatere komisije tudi same poudarjajo, da gre le za vrh ledene gore, saj cerkvene oblasti sistematično preprečujejo dostop do informacij. Modus operandi je razen redkih izjem enak povsod po svetu: prikrivanje zlorab in minimiziranje njihovega pomena, skrivanje storilcev zaradi skrbi za »dobro ime« cerkve, njihovo premeščanje med župnijami, tudi pritiski in celo grožnje žrtvam, če ne gre drugače, pa sodne poravnave tik pred pravnomočnimi sodbami.

Cerkveni vrhovi v Vatikanu, pa tudi na nacionalnih ravneh se le mukoma in stopicljaje lotevajo malignega problema. Leta 2001 se je Janez Pavel II. simbolno opravičil, Benedikt XVI. se je prvi sestal z nekaterimi žrtvami, zaznaven vsebinski premik pa se je zgodil šele s Frančiškom, ki je leta 2019 priredil tematski cerkveni vrh, na katerem je pred 190 kardinali in škofi »vpletene duhovnike« označil za »orodje hudiča«. Temu je sledila papeška listina Vi ste luč sveta, s katero so se cerkvene oblasti prvič celovito lotile obravnave vseprisotnega problema: odredile so obvezno prijavo sumov spolnih zlorab (izjema ostaja spovedna molčečnost), vsem škofijam po svetu naložile pripravo poročil o spolnih zlorabah in prikrivanju teh, določile ukrepe za varstvo prijaviteljev in posebej omenile vmešavanje v postopke vplivnih klerikov. Pomembno je tudi, da so v problematiko zajele celotno cerkveno hierarhijo in vanjo prvič (!) vključile tudi zlorabe redovnic. Kritiki pri tem opozarjajo, da listina še zmeraj ne določa obveznosti prijave zlorab civilnim oblastem.

Tudi cerkev je (vsaj njen vrh) tako kljub vsem silovitim notranjim nasprotovanjem končno priznala, da ne gre le za posamezna gnila jabolka, temveč za gromozanski strukturni problem, katerega posledica je na desettisoče uničenih življenj. V globalni cerkveni organizaciji popolnoma dominirajo neporočeni starejši moški, v njej vlada hegemonija patriarhalne celibaterske kulture, ki zahteva brezpogojno lojalnost organizaciji, kar je utemeljeno z njeno »svetostjo«. Zato vseprisotnega problema spolnih in drugih zlorab v rimskokatoliški cerkvi ni mogoče učinkovito reševati brez obravnave temeljnih vprašanj položaja in vloge žensk (z ženskim duhovništvom vred), množično zapovedanega celibata in cerkvenega radikalno odklonilnega odnosa do spolnosti.

Zapostavljanje žensk in demoniziranje spolnosti

Strah pred žensko in sovraštvo do spolnosti se v človeški kulturi ne pojavita šele z nastankom krščanstva, temveč izvirata v veliko starejšem prelomu, ki ga poznamo pod imenom neolitska revolucija. Pred približno deset do 12 tisoč leti si človek prvič začne sistematično podrejati naravo v obliki poljedelstva, majhne egalitarno organizirane nomadske skupnosti nabiralcev in lovcev se ustalijo in začnejo rasti, pojavi se koncept lastnine. Pri tem se osrednja vloga ženskega principa, ki temelji na rodnosti, kar je neločljivo povezano s spolnostjo, postopoma umakne patriarhalni dominaciji moškega bojevnika. Ženska s svojo seksualno energijo postane grožnja. Že v judovstvu je ženska skušnjavka, seks pa nečist (spomnimo se samo Adama in Eve ali pa Samsona in Dalile). To se le še nadaljuje v krščanstvu in kasneje tudi islamu (s tem sta povezana zakrivanje žensk in še danes osupljivo razširjeno obredno pohabljanje njihovih spolnih organov – pri čemer velja poudariti, da niti prvo niti drugo ni ekskluzivno povezano samo z islamom).

Sovraštvo do sle in telesa pozna že prej tudi antika – tam sicer ni utemeljeno z grehom, temveč izhaja iz medicinskih predstav (po katerih naj bi moški s semenom izgubljal energijo). Za Pitagoro, Aristotela, Platona, zdravnika Hipokrata je seks nezdrav, težko obvladljiv in tudi nevaren. Je pa v izrazito patriarhalni antični Grčiji visoko cenjena erotična ljubezen do dečkov, ki velja za vrlino. Dokončen prelom prinesejo v času prvih dveh krščanskih stoletij stoiki, ki iz življenjskih idealov izločijo telesno poželenje, osrednjo vlogo pa pridobita vzdržnost in deviškost – kar posvoji tudi krščanstvo.

Nobene druge institucije ne poznamo, ki bi tako dolgo in tako brezskrupulozno uporabljala vsa sredstva, da grozljivi problem spolnih zlorab ostane skrit očem javnosti in organov pregona.

Celotna abrahamska tradicija – judovstvo, krščanstvo in islam – je izrazito patriarhalna. Kakor bog gospoduje človeštvu, naj mož gospoduje ženi; in kakor mora biti človek pokoren bogu, naj bo možu pokorna žena! Edino dopustno seksualnost zvede na namen reprodukcije (in jo omeji na poročeni heteroseksualni par), vse ostale oblike spolnosti so sodomija – in kot take grešne, zato zapadejo v polje krivde in sramu.

A zares radikalno odklonilen odnos do telesa, žensk in spolnosti prinese v krščanstvo šele Avguštin (4.–5. st.), ki človekovo poželenje teološko poveže z izvirnim grehom. Sovraštvo do vsega telesnega ta spreobrnjeni manihejec prinese z Vzhoda, bržkone iz Perzije. Tam gnostiki razvijejo radikalno dualistično pojmovanje sveta kot polja permanentnega boja med svetlobo in temo, dobrim in zlom – in del svetlobe je le duša, telo in poželenje pa sta del demonskega mraka. Avguštinova spolna morala ključno zaznamuje krščanstvo, prav tako pa vpliva na islam in na številne načine tudi na sodobni svet – razsvetljenski prelom je drugače od drugih religioznih predstav ne odpravi, temveč tudi po afirmaciji moderne znanosti ohrani njeno jedro v obliki kartezijanske ločitve duha in telesa. Tako nas ta seksualni pesimizem spremlja vse do danes, opazno ga načne šele kontrakultura druge polovice 20. stoletja s seksualno revolucijo šestdesetih let. A že dolgo smo povsod po zahodnem svetu priča odgovoru v obliki zagrizene konservativne kontrarevolucije.

Celibat

Posebna zgodba je celibat, ki ga v tako vseobsegajoči obliki razen katolicizma ne pozna nobena druga religija. Celibat je predmet neredko strastnih razprav na cerkvenih koncilih že vse od 4. stoletja, a formalno uvajanje nastopi šele veliko kasneje: najprej leta 1022 pod papežem Benediktom VIII. na sinodi v Pavii sprejmejo pravilo, da se moški, ki so že prejeli duhovniško posvečenje, ne smejo več poročiti, dokončno popolno prepoved poročanja za duhovnike pa podpiše šele papež Inocenc II. na drugem lateranskem koncilu leta 1139. Ob tem velja pripomniti, da so teološke argumentacije za uvedbo obveznega celibata večidel le krinka za ključni ekonomski interes, da se cerkveno imetje ne bi delilo med zakonite dediče duhovnikov. Spori glede celibata so igrali pomembno vlogo pri obeh velikih shizmah znotraj krščanstva: sredi 11. stoletja pri razcepu na zahodno krščanstvo in pravoslavje ter na začetku 16. stoletja pri reformaciji. V obliki široke zapovedi ga že pet stoletij ohranja le še RKC, množico protestantskih cerkva pa suvereno soupravljajo tudi duhovnice.

Sodobno vztrajanje pri celibatu v 21. stoletju, ko tudi sami verniki večinsko zavračajo oziroma ignorirajo še zmeraj brezkompromisno konservativno katoliško spolno moralo, ki prepoveduje vsakršno predzakonsko spolnost in vse oblike kontracepcije, deluje izrazito anahronistično. Cerkveno neomajnost poleg številnih težav, ki jih povzroča celibat, kot zgodovinska stalnica spremljata tudi očitna dvoličnost in hipokrizija. Pri tem marsikateremu bralcu najbrž pride na misel razvpiti papež iz dinastije Borgijcev Aleksander VI., ki je konec 15. stoletja priznal očetovstvo štirih otrok, zgodovinsko pa jih je mogoče potrditi še vsaj enkrat toliko.

Piscu teh vrstic pa venomer obudi mučne spomine na razgrete javne polemike, ki jih je na začetku kariere občasno imel z eminentnim slovenskim profesorjem teologije in radoživim redovnikom – ta je na argumentirana opozorila o jasno razvidnih škodljivih učinkih splošno zapovedanega celibata namesto z vsebinskimi protiargumenti vselej gromko odgovarjal s populističnimi očitki o kristjanofobiji. Pri čemer je bilo splošno znano, da ta goreči branilec neoporečnosti celibata dolga desetletja živi v formalno nelegitimnih razmerjih z ženskami, po upokojitvi pa se je brez kančka slabe vesti poročil. Omenjeni primer presega zgolj tračarsko raven, saj gre za zgovorno ponazoritev skoraj brezmejne tolerance do kršitev izjemno togih moralnih načel, ki jih cerkev v praksi tiho dopušča duhovnikom – dokler ti ta načela javno zagovarjajo.

Da množično zatiranje spolnosti ne more miniti brez problematičnih individualnih in s tem tudi družbenih učinkov, bi moralo biti nesporno jasno že vsaj od Freuda. O tem, ali je vprašanje vpliva prisilnega celibata na strašljivo razširjenost spolnih zlorab v cerkvi mogoče res vprašanje predvsem za katoliško občestvo, kot trdijo nekateri, je težko dokončno presoditi. Veliko bolj jasno pa je, da se sistematično prikrivanje zlorab v cerkvi nedvomno tiče celotne družbe. Nobene druge institucije ne poznamo, ki bi tako dolgo in tako brezskrupulozno uporabljala vsa sredstva, da grozljivi problem spolnih zlorab ostane skrit očem javnosti in organov pregona. Pri tem niti po naključju ni nepomembno, da gre za institucijo, ki se še dandanes vsiljuje kot edini vir morale in celotnim družbam – ne le svojemu občestvu – avtoritarno predpisuje edini pravi način ne le javnega, temveč tudi zasebnega življenja: združba starih neporočenih moških nam še zmeraj želi določati, kako naj živimo družinsko življenje, in brezsramno leze celo v naše zakonske postelje. Da bi bilo namesto tovrstnega cerkvenega moralnega ekskluzivizma neprimerno bolj upravičeno temeljito pometanje pred lastnim pragom, se strinjajo tudi številni katoličani.

Sredstva za takšno prepotrebno globinsko čiščenje v cerkvi že imajo – za začetek bi bilo dovolj spoštovanje desetih zapovedi in izogibanje smrtnim grehom.