Film / Luči imperija

zadržan +

Vse je v redu, mama, samo krvavim!

Luči imperija – zelo osebni film Sama Mendesa (1917, Skyfall), njegov Belfast, njegov Cinema Paradiso ali njegov Amarcord, če hočete – se dogaja v »zlatih časih«, leta 1981, ko je kino še vedno glavni. Toliko bolj v malih krajih, kjer se nikoli nič ne zgodi – razen filma. Takšen je kino »Empire« v zaspanem britanskem obmorskem mestecu – dogodek, spektakel, ritual. Hilary Small (Olivia Colman) dnevno menedžira to art deco filmsko palačo (trga karte, prodaja popkorn, čisti dvorano ipd.), samih filmov – Bratov Blues, Tega vražjega jazza, Ognjenih kočij, Človeka slona ipd. – pa ne gleda, ker ji je ljubša poezija, ker meni, da so filmi za stranke, in ker je njeno življenje itak film, skoraj Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles, »največji film vseh časov«: muči jo huda bipolarna motnja, jemati mora litij, njeno stanovanje je mesto duhov, spi s toksičnim direktorjem kina (Colin Firth), božič preživlja sama in zaljubi se v čednega, precej mlajšega sodelavca Stephena (Micheal Ward), ki je sicer zavzet, a vendar dovzeten za njen »napad« (Joni Mitchell prikima s štiklom You Turn Me On I’m a Radio), kar ju odpelje na teren filma Good Luck to You, Leo Grande, v katerem je k mlajšemu temnopoltemu moškemu odneslo Emmo Thompson. Stephen postane žrtev brutalnega skinheadskega rasističnega nasilja, a vsi skupaj postajajo žrtve neoliberalizma, krutega, agresivnega, abuzivnega ekonomskega rasizma, ki ga trži nova britanska premierka Margaret Thatcher, znana po krilatici: »Družba ne obstaja«. Mentalno zdravje ljudi se poslabšuje, čedalje bolj so osamljeni, njihova življenja se prekarizirajo, stvari, ki so jih imeli radi, gredo k vragu, gibanje je le še optična iluzija, filmska družina, ki jo sestavljajo zaposleni v kinu »Empire«, pa je edina družba, ki še obstaja.

Briljantnost Olivie Colman smo okusili v Lanthimosovi Najljubši, a tudi tu briljira, le Mendes prevečkrat zaplava v prazno, ker nasede veliki iluziji, da je za film že dovolj to, da se dogaja v kinu, da ga potemtakem naredi že to, da pokažeš »veliko« platno. Au contraire: prav film, ki se dogaja v kinu, mora dati več od sebe. (HBOMax)