Film / Smeti naše vsakdanje

Pa pojdimo po vrsti. Doku Smeti naše vsakdanje, ki ga je posnel avstrijski auteur Nikolaus Geyrhalter (Kruh naš vsakdanji, Homo sapiens, Zemlja), ne skriva, da nas bodo ugonobile – ja, požrle, pobile in pogubile – smeti. Ne samo tiste »umazane« in »strupene« smeti, ki jih za sabo puščajo kemični obrati (in ostali »običajni« osumljenci), ampak smeti, ki jih za sabo puščamo mi. Smeti, ki spreminjajo pokrajino. Smeti, ki se kopičijo povsod. In Geyrhalter jih tam – povsod, na albanski obali, v Nepalu, na Maldivih, v švicarskih Alpah, v grškem morju, v puščavah Nevade, tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali in kjer res delujejo povsem nenaravno – tudi najde. In ni dvoma, da tja ne sodijo. Nikamor ne sodijo. Ni okolja, kamor bi sodile. Ni okolja, ki bi jih hotelo. Ni okolja, kjer bi izgledale naravno. Vedno se zdi, da buljijo in strmijo v nas. Vedno delujejo srhljivo. In šokantno. In absurdno. Da bi se jih znebili, jim je treba vsak dan napovedati vojno, angažirati nepregledne množice ljudi ter si izmišljati masivne stroje, trike (ločujmo smeti! reciklirajmo! smetišče prekrijmo z zeleno travo!), gibanja (očistimo Slovenijo!) in ideologijo (ekologijo). A se vračajo. Kot slabo vreme. Kot travme. Kot hude sanje. Kot ultimativne pošasti. Uničujemo jih, ubijamo, a nočejo stran. Kot Michael Myers. Kot alien. Le da nas Myers in alien bolj emocionalno angažirata. Bolj nas ganeta kot smeti. In predvsem: smeti se ne moremo in ne moremo znebiti – le selimo jih. Z enega kraja na drugega. V Geyrhalterjevem dokuju ni dialogov, komentarjev in offov – vse je očitno. Vse je na dlani. Nič ne pomaga. Smeti so vse večje, ljudje pa vse manjši, tudi sami čedalje bolj podobni smetem. Pred nami je distopija: svet, ki si ga bodo pokorile smeti. Svet, ki ga bodo zgazile smeti. Svet, v katerem bo vse narejeno iz smeti. Že zdaj si domišljamo, da so nekaj estetskega, male umetnine, ready-made instalacije. Nekako moramo preživeti.