Čigav bo Železniški zdravstveni dom?

Ljubljanski Železniški zdravstveni dom je izjema v sistemu slovenskega javnega zdravstva. Njegovi začetki segajo v leto 1924, nastal je zaradi potreb delavk in delavcev predhodnice današnjih državnih Slovenskih železnic. Zadnjih 30 let njegove programe tako rekoč nepretrgoma financira Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), pa čeprav Železniški zdravstveni dom nima statusa javnega zdravstvenega zavoda kot drugi zdravstveni domovi, prav tako za vse programe nima koncesij, kar je sicer pogoj za financiranje iz javne zdravstvene blagajne. Zadnje tedne so se razširile informacije, da minister za zdravje Danijel Bešič Loredan pripravlja teren za statusne spremembe Železniškega zdravstvenega doma, po katerem naj bi lovke stegovalo več interesentov, zlasti znanih podjetnikov v zdravstvu. Glavna privlačnost tega zavoda namreč ni le njegova dobro razvita zdravstvena dejavnost, s katero zadnja leta ustvarja dobičke, pač pa tudi nepremičnine – zlasti zemljišče na elitni lokaciji ob Celovški cesti v Ljubljani nasproti Hotela Lev. Kaj se torej dejansko dogaja?

Pri financiranju Železniškega zdravstvenega doma, katerega ustanovitelj so Slovenske železnice in ima formalni status »zavoda s pravico javnosti«, se je zapletlo že pred več kot desetletjem. Leta 2012 je računsko sodišče opozorilo, da ZZZS nima ustrezne podlage za sklenitev pogodbe o izvajanju zdravstvenih storitev z njim, saj ni javni zavod in nima koncesij. Zato mu je ZZZS skušal odreči financiranje, že leta 2013 se je v javnosti pojavilo vprašanje, ali bo zaradi tega »28.500 zavarovancev« ostalo brez zdravnika. Sledile so večletne tožbe, začasne odredbe sodišč, s katerimi se je preprečevala škoda za paciente oziroma zavarovance, in končni sodni epilog šele leta 2019, po katerem ZZZS mora financirati programe. Zakaj? Ker je Železniški zdravstveni dom ves čas in že pred uvedbo koncesij deloval kot del javnega zdravstva. Leta 1991 se je na podlagi zakona o zavodih preoblikoval iz tedanje delovne organizacije, ki je opravljala zdravstveno dejavnost, v zavod s pravico javnosti, odtlej pa je deloval v okviru javne zdravstvene mreže in je bil leta 2000 kot njen del tudi izrecno vključen v Nacionalni program zdravstvenega varstva RS, razlagajo v ZZZS. Ta ustanova mu je zgolj v zadnjih petih letih, od 2018 do 2022, za storitve nakazala skoraj 20 milijonov evrov, največ za storitve, opravljene v splošnih ambulantah (4,4 milijona evrov) in ambulantah za ultrazvok (2,3 milijona). Železniški zdravstveni dom sicer danes izvaja več kot 20 dejavnosti na primarni in sekundarni, specialistični ravni; poleg splošnih ambulant in ultrazvočnih preiskav opravlja še dejavnosti dermatologije, dispanzerja za ženske, fizioterapije, internistike, klinične psihologije, nevrologije, ortopedije, otorinolaringologije, psihiatrije, rentgenskih preiskav, urologije, odraslega zobozdravstva ter še nekatere druge. V njem je zaposlenih okoli 50 zdravnikov, ima nekaj več kot 25.200 opredeljenih pacientov (od tega 10.200 v splošni ambulanti), večino dejavnosti izvaja v osrednji stavbi na Celovški cesti 4 v Ljubljani, ima pa še ambulante v Zidanem Mostu, Pivki, Postojni in Novi Gorici.

Veliki apetiti so zlasti po zemljišču Železniškega zdravstvenega doma v središču Ljubljane

Takrat, torej pred desetletjem, ko še ni bila jasna sodna odločitev, sta se v »dolgoročno ureditev statusa« Železniškega zdravstvenega doma vključila Mestna občina Ljubljana (MOL) in zdravstveno ministrstvo, ki sta pristojna za dodeljevanje koncesij na primarni oziroma sekundarni, specialistični ravni. Vendar plod njunega posredovanja ni bila ureditev statusa, pač pa spor med županom Zoranom Jankovićem in takratnim ministrom Tomažem Gantarjem. Omenimo le fragment iz »urejanja statusa«. Julija 2014 je MOL v ostrem sporočilu za javnost zapisal, da sta se župan Janković in minister Gantar septembra 2012 dogovorila, da se koncesije Železniškemu zdravstvenemu domu ne podelijo, ampak da se »išče rešitve v smeri prenosa programov na javni zavod«, konkretno na Zdravstveni dom Ljubljana. Ta dogovor naj bi prekršil minister Gantar, ko je marca 2013 Železniškemu zdravstvenemu domu za deset let podelil koncesijo za sekundarno raven, torej za specialistične ambulante. Zakaj je to storil? Po razlagi MOL vse pove podatek, da je Gantar le nekaj mesecev po odstopu z ministrskega položaja, novembra 2013, sam začel kot specialist izvajati program urologije ravno v Železniškem zdravstvenem domu.

Župan Janković je torej že pred desetletjem kot »najboljšo mogočo rešitev« predlagal prenos programov tega zdravstvenega doma na Zdravstveni dom Ljubljana. Zagotovo izjemno pomemben, morda celo ključen del te »najboljše mogoče rešitve« pa bi bil tudi prevzem njegovih nepremičnin na elitni lokaciji v središču Ljubljane. Gre predvsem za 1608 kvadratnih metrov veliko zemljišče s stavbo na Celovški cesti 4, zdravstveni dom pa je lastnik vsaj še dela stavbe na Pivovarniški ulici v Ljubljani, ki je bil že leta 2012 ocenjen na 344.313 evrov. MOL mu je sicer leta 2013 podelil koncesijo za primarno raven, a le kratkotrajno, saj je želel nadaljevati pogovore o prevzemu njegovih dejavnosti in poslovnih prostorov. To pa se ni nikoli zgodilo.

ZZZS je torej vsa zadnja leta, ko so sodišča še odločala o upravičenosti Železniškega zdravstvenega doma do denarja iz javne zdravstvene blagajne, financiral njegove dejavnosti – tudi dejavnosti na primarni ravni, za katere sploh nima koncesij. »Gantarjeve« koncesije za sekundarno raven bi se sicer iztekle letos, a so bile vse koncesije v zdravstvu, tudi ta, z interventnim zakonom julija lani podaljšane za dve leti. Čeprav kot omenjeno koncesije niso bile odločilne za financiranje Železniškega zdravstvenega doma iz javne blagajne, je bil za številne interesente, ki bi ga »reševali«, odločilen denar, s katerim gospodari. Zgolj v zadnjih dveh letih, leta 2021 in 2022, mu je ZZZS skupaj nakazal skoraj deset milijonov evrov, kot kažejo podatki iz javne baze Erar, samo januarja in februarja letos že 1,07 milijona evrov. Približno tretjino prihodkov pa ustvari s samoplačniškimi storitvami. Zadnja leta izkazuje tudi dobiček; podatka za lani še ni, predlani pa je ta presegel 267 tisoč evrov. Dobička sicer Slovenske železnice kot ustanovitelj ne morejo izplačati, v skladu z ustanovitvenim sklepom ga morajo v celoti nameniti »za opravljanje in razvoj dejavnosti« doma. Železniški zdravstveni dom torej ni enak koncesionarjem, ki si lahko dobiček izplačujejo in ga porabljajo za karkoli. Pomembna podobnost doma s koncesionarji pa je, da ni vezan na sistem javnih plač in je bistveno bolj fleksibilen pri nagrajevanju in plačevanju zaposlenih.

Železniški zdravstveni dom je v zadnjih dveh letih iz javne zdravstvene blagajne dobil skoraj deset milijonov evrov, zgolj predlani je imel 267 tisočakov dobička.

A zdaj se pripravljajo statusne spremembe, opozarjajo naši viri. Trdijo, da je zagotovo nujna dolgoročna ureditev in stabilizacija statusa doma, saj je kot izjema v javnem sistemu ranljiv, vendar pod pretvezo »ureditve statusa« nikakor ne sme steči razkroj oziroma privatizacija – ne privatizacija utečene javne zdravstvene dejavnosti doma in tudi ne nepremičnin v njegovi lasti. »Apetitov po obojem je trenutno zelo veliko,« svari eden od sogovornikov, »podobnih tarč v zdravstvu pa preprosto ni.«

Pomembna sprememba se je v Železniškem zdravstvenem domu zgodila julija 2020, pod Janševo vlado. Takrat je dolgoletno direktorico Boženo Glad nasledil Matej Kolenc, nevrolog in izvedenec za ultrazvok, ki je pred leti prišel iz novomeške bolnišnice. Boženi Glad z ekipo je uspelo zdravstveni dom razvijati v okviru Slovenskih železnic in več kot 25 tisoč zavarovancem nepretrgoma zagotavljati storitve javnega zdravstva, Kolenc pa naj bi imel, tako viri, »osebne in podjetniške ambicije«. Denar doma naj bi vlagal zlasti v krepitev ultrazvočne diagnostike, kjer dela tudi sam; lani je recimo zdravstveni dom prvič od ZZZS dobil več denarja za ultrazvočno diagnostiko (1,14 milijona evrov) kot za ambulante splošne medicine (milijon evrov). Vlagal naj bi tudi v dermatologijo, zlasti v samoplačniško odstranjevanje dlak. Mogočega partnerja pri privatizaciji Železniškega zdravstvenega doma neuradni viri vidijo v »prvem podjetniku med zdravniki«, Marku Bitencu, lastniku več zdravstvenih zavodov in entitet, pri tem ni zanemarljivo niti to, da je zdaj minister za zdravje njegov zaposleni in prijatelj Danijel Bešič Loredan. Bitenc naj bi se bil že pred leti zanimal za prevzem dejavnosti Železniškega zdravstvenega doma. Zdaj o prihodnosti tega odloča Bešič Loredan, ki je celo med ministrovanjem ostal desetodstotno zaposlen v Bitenčevem podjetju Kirurgija Bitenc.

Kaj se torej dogaja? Na ministrstvu za zdravje so potrdili neuradne informacije, da se je Kolenc nedavno sestal z ministrom Bešičem Loredanom. Zakaj o stiku ni uradnega zaznamka v bazi protikorupcijske komisije, niso nedvoumno pojasnili. Tudi Kolenc povsem nejasno odgovarja na vprašanje, kakšna je njegova strategija za prihodnost Železniškega zdravstvenega doma – ali je naklonjen prodaji oziroma prenosu dejavnosti in ali ima pri vsem podporo vodstva Slovenskih železnic ter kaj sta se dogovorila z ministrom Bešičem Loredanom. »Kot ste domnevno seznanjeni, se okoli Železniškega zdravstvenega doma v različnih smereh dviga prah že skoraj desetletje. V javnosti se pojavljajo takšne in drugačne insinuacije, pa tudi špekulacije,« je odpisal Kolenc in dodal, da na naša vprašanja trenutno ne more odgovarjati, saj ga »v tej fazi oblikovanja možnih razvojnih strategij oziroma izbora« veže varovanje poslovne skrivnosti. »Javnost bo o končnih odločitvah lahko seznanjena, ko bodo izbrane.«

A resnejše vprašanje je, koliko bo pri odločitvah o prihodnosti Železniškega zdravstvenega doma zares odločal Kolenc. Z Loredanovega ministrstva so po sedmih dneh in dodatni prošnji za odgovor vendarle odgovorili: »Pogovori o prenosu dejavnosti in premoženja Železniškega zdravstvenega doma na Republiko Slovenijo kot ustanovitelja potekajo, vendar so v začetni fazi.« Na dodatna vprašanja, kaj bo država storila po prevzemu dejavnosti in premoženja, kam bo torej šla dejavnost in kam nepremičnine, niso odgovorili.

Naši viri opozarjajo, da bo zlasti pomembno, kam bodo fizično in organizacijsko prenesli zdaj dobro delujoče dejavnosti doma. Zaposleni o dogajanju nimajo nobenih podatkov. Je res v načrtu, da se dejavnost priključi Polikliniki, ki je del državnega javnega zavoda UKC Ljubljana in združuje specialistične ambulante klinik in oddelkov kliničnega centra? Posebno vprašanje je, kje bodo nazadnje pristale nepremičnine, zlasti glavna stavba na Celovški cesti 4 v središču Ljubljane. Po neuradnih podatkih naj bi bila prenesena na Slovenski državni holding. Bo namenjena nadaljnji prodaji?

Vsa ugibanja so verjetno prezgodnja tudi zato, ker se v »reševanje doma« za zdaj še ni ponovno vključil župan Janković. Z občine so prejšnjo sredo potrdili, da do zdaj ni bilo pogovorov z ministrom Bešičem Loredanom. Dodali so, da so se pred desetletjem z ministrstvom in železnicami res pogovarjali »o prenosu programov primarne zdravstvene dejavnosti z Železniškega zdravstvenega doma na Zdravstveni dom Ljubljana, kot tudi o prenosu poslovnih prostorov«, da pa jih to zdaj ne zanima več: »Železniški zdravstveni dom in njihova lokacija nas več ne zanimata.«

Prav tako menda dogajanje z Železniškim zdravstvenim domom zdaj popolnoma nič več ne zanima kirurga Bitenca. »Nisem vedel, da bi se Železniški dom prodajal, in sem to izvedel iz vaših vprašanj,« je odgovoril in dodal, da ga nakup ne zanima in da se o tem ni pogovarjal ne z ministrom Bešičem Loredanom ne z direktorjem doma Kolencem.

Koliko držijo navedbe, da dom nikogar ne zanima, čeprav med njimi poteka komunikacija, bo verjetno jasno že kmalu. Utečena dobičkonosna zdravstvena dejavnost, večinoma financirana iz javne blagajne, ter nepremičnina na elitni lokaciji v Ljubljani utegneta zanimati še druge podjetnike, ne samo tiste v zdravstvu. Je pa pri vsem zagotovo pomenljiv molk vodilnega državnih Slovenskih železnic Dušana Mesa – Železničarski zdravstveni dom je pač še vedno del te javne družbe. A o aktualnem dogajanju, ki očitno teče mimo njega, se noče izreči, na naša vprašanja pa po več kot desetih dneh ni odgovoril.