Črta

zadržan

Posledice.

Črta, film švicarske auteurke Ursule Meier (Dom, Otrok iz zgornjega nadstropja), se začne ekstremno upočasnjeno: mladenka (Stéphanie Blanchoud) skuša z nekom divje, jezno, srdito obračunati – zaletava se vanj, kriči, grize, mlati, blazni, a jo dva moška čvrsto držita in vlečeta nazaj. Po zraku letijo kri, znoj in partiture. Ne vidimo, kdo jo je tako razbesnel. Potem pa »razkritje«: Margaret, kot je ime tej popadljivi mladenki, hoče raztrgati svojo mamo (Valeria Bruni Tedeschi), klasično pianistko, ki ni postala koncertna zvezda, temveč »le« učiteljica klavirja (v neki vukojebini).

Sodišče ji prepove približevanje materi – njeni hiši se lahko približa le na 100 metrov. »100 metrov pomeni 100 metrov. Ne 50 ali 85,« pribije sodnik, ki pozna zgodovino Margaretinih izbruhov nasilnosti. In res, Marion (Elli Spagnola), njena mlajša polsestra, 100 metrov od hiše nariše belo črto, Margaret, nesojena kantavtorka, ki hoče biti družini čim bližje, pa potem ob tej črti bolj ko ne muzicira. Kdor poje, zlo ne misli. Ko se ravno sprašujete, zakaj hoče Margaret ohraniti stik z mamo, ki jo je hotela raztrgati (in jo zlasati in ji izpraskati oči), pa se izkaže, da ima tudi sama mama, impersonatorka Dianne Wiest, nosilka maničnih tikov in odjemalka precej mlajšega ljubimca, hude psihične težave. Kaj je zdaj to, si rečete – Fran Govekar, V krvi? Vse se dogaja čudno arbitrarno, a zdi se, da se vse to dogaja le zato, ker tako piše v scenariju. Kar je lenobno. Protagonistki prilepiš neko psihično »bolezen«, ki »vse« pojasni. Vam kaj ni jasno? Ne sprašujte: saj veste – bolezen! Aja – in v hipu je vse jasno.

Filmu se ni treba pretegniti. Ni mu treba misliti. O še eni ženski, ki je morala izbrati med družino in kariero, mu ni treba povedati nič posebnega ali izvirnega. Lahko se prepušča telenovelističnemu čustvenemu pudingu (napihnjene, forsirane, komično pretirane reakcije Valerie Bruni Tedeschi so nekaj med telenovelistično »šokiranostjo« in čustvenim izsiljevanjem), obenem pa se čuti superiornega, ker si je izmislil tako dobro psihično bolezen – ne eno, dve! Črta, prepojena z lažnimi, zlaganimi, za lase privlečenimi »problemi« srednjega razreda ( joj, zakaj mi ni nihče povedal, da je moja nadarjena, muzikalična mama zaradi mojega udarca oglušela!?), je film, ki si domišlja, da ga bolezen dela globokega in genialnega – in da nam bo simpatična ženska, ki pretepa ženske. (Kinodvor)