Usodna moč besede

Direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač je nedavno na ulici doživela že drugi napad, le da tokrat ni šlo za telesni napad, ampak za besedno nasilje. Neznanec je nanjo vpil in jo žalil, vstal in se zagnal proti njej, ona pa se je zatekla v lokal. V tem primeru, ki nikakor ni osamljen, ne gre le za zmerjanje, ki gre skozi eno uho noter in skozi drugo ven, temveč za besedno nasilje in sovraštvo, iz katerega hitro vzklije sovražni govor. Tega kljub navidezno vedno večji občutljivosti družbe očitno še zmeraj ne jemljemo dovolj resno.

»Njegove žaljivke in jezne besede. Moj pospešeni korak v drugo smer. Povišan srčni utrip. Strah. In panika. Naenkrat vstane in se zažene proti meni. Vpije. Vpije o delovanju Inštituta. Vpije o temah, kjer po njegovem mnenju ne reagiramo pravilno. Grozeče se približuje.« Tako je Nika Kovač napad opisala na Facebooku. »Sistematično nasilje ima posledice. Pri tem tudi sama nisem izjema,« je zapisala. Zakaj je v slovenskem javnem prostoru magnet za nasilne in sovražne izpade postala ravno Nika Kovač? Ker pooseblja celo vrsto identifikacij, kot so svobodno mišljenje, drzno nastopanje, potegovanje za pravice deprivilegiranih, obenem pa kritizira pomanjkljivosti oblasti, razlaga slovenski pravnik, kriminolog in penolog, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo in profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani Dragan Petrovec. Te lastnosti pa ogrožajo obstoj in delovanje njenih nasprotnikov. »Če se nekdo počuti kot del oblasti, z njo simpatizira ali pa mu oblast daje zaščito v mikroprostoru, podobnem družini, bo takšen človek v Niki Kovač videl nekoga, ki ga ogroža. In če obstaja način, na katerega lahko ta oseba pokaže, da mu njeno delovanje ni všeč, bo to storila,« pravi Petrovec. Tudi sociologinja in profesorica na ljubljanski Filozofski fakulteti Milica Antić Gaber vzroke za napade razloži podobno. »Različne evropske študije in analize kažejo, da so tarče sovražnega govora in drugih oblik nasilja veliko pogosteje mlajše ženske, ki delujejo v civilni družbi, in tiste, ki se ukvarjajo z vprašanjem človekovih pravic, pravic žensk ali marginaliziranih skupin.« Vse to seveda velja za Niko Kovač, ki je prav to: mlajša ženska, prihaja iz civilne družbe, ukvarja se z vsemi navedenimi vprašanji, močno je prisotna v javnem prostoru, to pomeni, da jo prepoznavajo kot nekoga, ki ima moč in zato ogroža desnokonservativni pol politike in njegovo ideologijo. Najradikalnejši del tega pa se odziva napadalno, ne samo besedno, temveč tudi fizično. Končni namen takšnih dejanj je ustrahovanje vseh žensk, ki bi si v politiki (v širšem pomenu) drznile delovati enako, in izgon oziroma preprečevanje delovanja v tem polju, pravi Milica Antić Gaber.

A značilnost sovražnega govora je, da ga ni mogoče zlahka definirati, ker je njegova prisotnost odvisna tudi od sogovornika in načina, kako je ta povedano razumel. Isti stavek lahko zveni popolnoma različno, če ima na koncu piko ali klicaj, tako lahko enkrat zveni nevtralno, drugič vzkipljivo, veliko pa je odvisno tudi od tona in melodije govora, pojasnjuje Petrovec. »V vsakem primeru se moramo posebej odločati, ali gre za sovražni govor ali ne, saj je ta odvisen od situacije. Tudi na sodišču je dokazovanje enako zahtevno, pri čemer je v preteklosti veliko težavo predstavljalo tožilstvo zaradi nepravilnega tolmačenja 297. člena kazenskega zakonika, ki zadeva sovražni govor. Tako so bili skrajno redko izpolnjeni pogoji, da bi ga tožilstvo ustrezno preganjalo, dokler ni vrhovno sodišče leta 2019 postavilo pravilne interpretacije. Pri čemer je člen še vedno napisan nerodno, zelo je dolg, ima veliko podredij in priredij. Vseeno pa to nekomu, ki je študiral pravo, ne bi smelo delati težav,« opozarja Petrovec. Kazenski zakonik sovražni govor v 297. členu opredeljuje kot javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti zoper varovano skupino, na način, ki lahko ogrozi javni red in mir, ali z grožnjo ali žalitvijo, prav tako pa javno širjenje idej o večvrednosti ene rase nad drugo; zanikanje, zmanjševanje pomena, odobravanje, omalovaževanje, smešenje ali zagovarjanje genocida, holokavsta, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva, agresije ali drugih kaznivih dejanj zoper človečnost. »Že sam nabor okoliščin torej pove, kako usodna je lahko beseda,« opozori Petrovec.

Nekateri ljudje se v spreminjajoči se in svobodnejši družbi počutijo ogrožene in zaradi tega ukrepajo, pogosto neprimerno. Na primer z verbalnim nasiljem.

V Sloveniji imamo kar nekaj organizacij in skupin, kot sta na primer Mirovni inštitut in Pravna mreža za demokracijo, pa tudi številne strokovnjakinje in strokovnjake, ki se že dolgo ukvarjajo z ozaveščanjem o sovražnem govoru in opozarjajo na družbene učinke teh dejanj. Milica Antić Gaber kljub temu opaža, da odgovorni na pomembnih položajih, v medijih in pristojnih službah, kjer bi morali biti za sporočila teh organizacij še posebej dovzetni, do pred kratkim sploh niso bili pripravljeni poslušati. »Moralo se je zgoditi nekaj zelo ekscesnega, kot so omenjeni fizični napadi, in seveda sprememba oblasti lani, da se je začelo to področje jemati resneje. Pomembno je, da ne pozabimo, da imamo pri nas posameznike in posameznice, ki se s tem že nekaj časa ukvarjajo, in upam, da jih bodo začeli pristojni poslušati,« poudarja Milica Antić Gaber. V družbi se kljub prizadevanju za boljše ozaveščanje o meji med svobodo govora in sovražnim govorom, ki se pogosto prepletata, še vedno kaže temeljno nerazumevanje njunega pravega pomena. Čeprav se zdi, da se zaradi večje občutljivosti družbe stvari spreminjajo, to prepričanje močno zamajejo ravno dogodki, ki dokazujejo, da nas čaka še veliko dela. Povečana občutljivost v družbi je dobra stvar, razlaga Petrovec in dodaja, da je včasih »mejo med fanatičnim puritanstvom v zvezi s tem, kaj bo kdo izrekel, in sproščenostjo, ki nima hujših posledic, vseeno težko potegniti. Živimo v času hudih napetosti, ki naglo pripeljejo do vojn, saj iskrica, ki pade na sod smodnika, lahko zelo hitro sproži eksplozijo. Lahkotno zatrjevanje, da beseda ne ubija, seveda ni resnično. Če bi to držalo, v kazenskem zakoniku ne bi imeli instituta napeljevanja h kaznivim dejanjem. Tudi k umoru lahko koga napeljemo zgolj z besedami. In napeljevalec se kaznuje enako kot storilec.«

Včasih se zdi, da sovražnega govora ne prepoznamo, a to je zato, ker ga verjetno toleriramo, kadar prihaja do nas v manj eksplicitnih oblikah. Zato se je verbalno nasilje v naš prostor usedlo in se normaliziralo, pojasnjuje Milica Antić Gaber. »Ker so si neprimerne izjave v javnih nastopih lahko privoščili vsi od predsednika države do kulturnikov in ljudi z estrade, se zdi, kot da je seksizem, izražanje sovražnosti do različnih skupin žensk ali drugih marginaliziranih skupin in nasploh verbalno nasilje nekaj, zaradi česar se le zamahne z roko. Tudi nekatere političarke pravijo, da na seksistične izjave ne reagirajo, kar po mojem mnenju ni pravi način odzivanja. Prav političarke na visokih položajih bi se nanje morale odzvati, jih javno obsoditi, tudi in predvsem zaradi vseh drugih žensk z manj politične in družbene moči, ki te možnosti nimajo.«

Petrovec pa meni, da se je prisotnost sovražnega govora sicer zmanjšala, lovke pa še vedno širi, le bolj prikrito. »Opažam bistveno razliko pri izražanju v parlamentu v preteklosti in sedanjostjo, kar pa ne pomeni, da trenutno tam ni sovražnih dejanj, le skrivajo se za korektnimi besedami. Sovraštvo je mogoče umanjkalo v besedah in javnih nastopih, smo ga pa pod mizo vnesli v zakonodajo,« opozarja. Res je za zibelko sovražnega govora pri nas dolgo veljal prav parlament. V spominu bodo za vedno ostali puškomitraljez za izbrisane, pregledovanje mednožja slovenskih političark in še številne podobne pojavne oblike sovražnega govora, ki so dolgo ostale brez kakršnegakoli odziva. Pomembno je torej opozoriti, da ima sovražni govor vedno svoj izvor, pravi Petrovec. »Če prihaja od spodaj, ker so ljudje nezadovoljni in dvomijo o oblasti, je to čisto nekaj drugega, kot kadar takšne vrste govor prihaja

od politikov. Ljudje s tem dobimo zeleno luč, da je to ravnanje dovoljeno, če ne celo zaželeno, takšno obnašanje parlamenta in politike pa utira pot celo zakonodaji. Če so vsi v parlamentu sovražno razpoloženi, je večja verjetnost, da se bo sovraštvo sprejemalo tudi v splošni javnosti. Sovražni govor, ki prihaja od zgoraj, povzroča neprimerno večjo škodo, saj bi morali biti ljudje na pozicijah moči drugim za zgled.«

V našem izražanju se sovražni govor hitro ustali; če ga kar naprej poslušamo ali beremo, ga bomo ponotranjili. »Če imam v uvodniku neke revije zapisno, da si ljudje, ki delajo tam, želijo, da bi odločitev ameriškega sodišča o prepovedi splava končno začela veljati tudi pri nas, in da grejo v podporo temu tudi demonstrirat pred ameriško veleposlaništvo, lahko le razmišljam o tem, koliko sovraštva do žensk in njihovih elementarnih pravic se v tem zapisu in ravnanju dejansko skriva. Težko je reči, da je to sovražni govor, je pa v ozadju zagotovo močno sovraštvo. Le katero drugo čustvo bi se bolje odražalo v hvaljenju tako necivilizirane ameriške odločitve,« pojasnjuje Petrovec. Pogosto se zdi celo, da se ljudje, ki širijo sovražni govor, tega sploh ne zavedajo. Milica Antić Gaber razlaga, da je precej razširjeno prepričanje, da so na primer ženske v zahodnih družbah dosegle ne samo enakopravnost, ampak si hočejo zagotoviti več oziroma preveč pravic. »Tisti, ki tako razmišljajo, hočejo ustaviti proces doseganja novih pravic in ohranjanja doseženih pravic, proti temu pa se borijo z vsemi sredstvi, ki jih imajo. Anti-gender skupine in gibanja, ki so usmerjeni proti doseganju enakosti spolov, so tudi mednarodno dobro povezani, financirani in opremljeni z diskurzom, primernim za njihovo ideologijo.«

Sovražni govor in napadi so tudi posledica tega, da se nekateri ljudje v spreminjajoči se in svobodnejši družbi počutijo ogrožene in zaradi tega ukrepajo, pogosto neprimerno. Na primer z verbalnim nasiljem.