Kajenje povzroča kašelj

zelo za

Bi res radi zamenjali časovno obdobje?

Sredi zakotnega francoskega polja se superjunaki spopadajo z orjaškim, pošastnim nindža želvakom. Ker pa je film posnel Quentin Dupieux (Neverjetno, a resnično, Mandibule, Guma, Narobe svet, Semiš jakna), veliki ironist in absurdist, pomeni, da je situacija povsem analogna in low-tech: še otrok bi videl, da je strašna pošast gumijasta, superjunaki – v modrem spandeksu – so patetični brezvezniki s prisiljenimi imeni (Nikotina, Živo srebro, Amonija ipd.), želvaka pa razstrelijo s cigaretnim dimom, »negativno energijo tobaka«. »Dajmo mu raka!«

Lepo diverzificirani multikulti superjunaki se imenujejo Moč tobaka, ne pa Maščevalci, Možje X ali Varuhi galaksije, toda film Kajenje povzroča kašelj, v katerem namerava diabolični Kuščarin »sestreliti Zemljo« (»planet norcev«) in v katerem si superjunaki med pripravami na obračun z njim ob tabornem ognju pripovedujejo grozljivke, ni parodija superjunaških filmov, temveč originalni superjunaški film – Marvelovi superjunaški filmi izgledajo kot njegove parodije. Superjunaštvo razume bolje kot Marvel – če hočeš rešiti svet, ne potrebuješ maske. In tudi zlo razume bolje kot Marvel – če hočeš uničiti svet, ne potrebuješ kičastega kostuma, ampak lahko izgledaš povsem banalno in vsakdanje (s tetovažo na licu). In tudi strah razume bolje kot Marvel – od zgodb o koncu sveta je precej srhljivejša zgodba o ribi, ki vidi, kako v reko izlivajo kemikalije (in te »kemikalije« so tako zlomile podnebje, da lahko preživimo le tako, da »zamenjamo časovno obdobje«).

Bolje kot Marvel razume tudi indiferentnost vesolja – ko barakuda, ki jo cvrejo pri živem telesu, pripoveduje grozljivko o fantu, ki ga pri živem telesu melje stroj za mletje (njegova teta pa medtem pritiska na napačni gumb), je to namig, da bi nas morala bolj skrbeti indiferentnost človeštva. In ja, bolje kot Marvel razume tudi moč filma – v eni izmed grozljivk, ki si jih pripovedujejo les super-héros français, neka ženska najde čelado, neke vrste film/ kamero/kino, ki »očisti misli«, ki ji omogoči, da uvidi resnico o ljudeh, tudi o svojem možu in prijateljih (»Kakšen kreten! Kaj počnem s temi ljudmi?«), in ki jo prelevi v morilski stroj. Film ni igrača. Z njim ni heca. Človeka uroči, prevzame, obsede, razsvetli. »Nenadoma mi je vse jasno. Ne vem, kje sem, a tu bi ostala za vedno,« dahne tista ženska. Če je Kajenje že ravno parodija, potem je parodija tistih filmov, ki filmsko moč – in njeno čudovito kontingentnost – mečejo stran. Vrteti bi ga morali v Koloseju. Bi vam šlo na živce, če bi zraven vas jedli pokovko? Nehajte – če je film dober, tega sploh ne opazite. (Kinodvor)