Mrs. Harris Goes to Paris

za

Politika želje.

Gospa Harris (Lesley Manville), britanska vdova in čistilka, skromna, vljudna in prijazna proletarka, ima v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko željo: da bi odpotovala v Pariz in si kupila obleko, ki bi jo posebej zanjo izdelal Dior. In glej, no – ko ji z veliko zamudo izplačajo kompletno pokojnino po možu, ki je strmoglavil med II. svetovno vojno, se ji velika želja vendarle izpolni: odpotuje v Pariz in si omisli ekskluzivno Diorjevo obleko. Toda obenem naredi še korak več: ker Dior zaradi finančne stiske odpušča šivilje in krojačice, se prelevi v voditeljico stavke.

Ko se izpolni želja, se izpolni njena globlja resnica, tako da učinki želje vedno presežejo samo željo. S tem se zasveti subverzivni, transformativni, revolucionirani potencial želje, njena »fantomska nit«. Želja ni nikoli le želja, temveč to, kar je v njej večje od nje same. Ko se izpolni želja, se vedno zgodi nekaj več. Ta magični presežek – razredna zavest želje – je srdit in strašen, utopičen in neobvladljiv. Ne apolitičen, temveč globoko političen. Angelski. Želja je zato nevarna. Tako kot vsaka pravljica. In tako kot mantra: »V Franciji je delavec kralj!« (Amazon Prime)