Dr. Dušan Mramor / »Pri tako negotovem stanju, v kakršnem smo sedaj, bi sam vse predlagane reforme zamrznil«

»Večina je takrat trdila, da nimamo podrejenih obveznic, da so naše banke trdne in tako naprej. Že takrat sem rekel, da to ne drži in da bodo posledice zelo hude,« se je Dušan Mramor pred dnevi spomnil svoje (žal) pravilne napovedi iz intervjuja za Mladino leta 2007, pred zadnjo finančno krizo. Tudi tokrat smo se z dvakratnim finančnim ministrom (2002–2006 in 2014–2016) pogovarjali o prihodnosti, kot jo je mogoče napovedati iz napak v preteklosti. Tudi med tem pogovorom je večkrat dejal: »Ne bo vam všeč, kar bom povedal, a tako je.«

Mramor (1953) je eden najboljših slovenskih ekonomistov, doktoriral je na ljubljanski Ekonomski fakulteti pri Ivanu Ribnikarju s temo Teorija finančne politike podjetja, na fakulteti je bil nato več let redni profesor na katedri za denar in finance, kot dekan pa je pomembno prispeval k postavitvi fakultete na mednarodni akademski zemljevid. V času drugega ministrskega mandata (v Cerarjevi vladi) je bil skupaj z nekaterimi drugimi dekani slovenskih fakultet obtožen, da so obšli zakonodajo in zaposlenim nezakonito izplačevali dodatek za stalno pripravljenost – afera je zelo verjetno v javnost prišla prav z namenom oslabiti močnega finančnega ministra. Mramor je ves čas zatrjeval, da gre za zlonamerne obtožbe, saj nihče ni dobil več denarja oziroma višje plače, temveč so oddelane nadure zgolj računovodsko spremenili v dodatek za stalno pripravljenost. Odgovorni dekani, z Mramorjem vred, so končali v sodnih postopkih. Danes se ti drug za drugim končujejo z oprostilnimi sodbami (kar štirje izmed petih).

Mramor je sicer s položaja finančnega ministra odšel predčasno: ker je končal vse projekte, za katere sta se dogovorila s premierom Cerarjem, in zato, da se je posvetil boju z boleznijo.

Prejšnjo finančno krizo ste torej napovedali. Kaj bi rekli danes? Kje so vzporednice? 

Vzporednic je več. V letih 2007/08, ko se je začela finančna kriza v ZDA, je bilo svetovno gospodarstvo zelo podobno pregreto. Imeli smo najprej visoke rasti bruto domačega proizvoda, sledila je inflacija. Stanje takrat je bilo posledica izjemno ekspanzivne denarne politike, ki se je začela v ZDA zlasti iz dveh razlogov. Eden je bil »war on terror«, vojna proti terorizmu, ki jo je začel George Bush in katere del je bilo tudi financiranje vojne v Iraku od leta 2003. Drugi vzrok je bil stanovanjska politika, ki jo je začela že administracija Billa Clintona (1993–2001) s krilatico, da si lahko vsak kupi hišo. Banke so si konkurirale pri množičnem kreditiranju nakupov nepremičnin, posojila so bila lahko dostopna. Te politike so od centralne banke terjale velike količine denarja. Po letu 2006 je ameriški nepremičninski trg padel, začele so propadati banke, ki so imele na ta trg vezane različne izvedene instrumente, nato se je zrušilo še vse drugo.