Sramota vseh sramot / Na TV Slovenija zamolčali lastno stavko novinarjev

Niti ene besede o celodnevni novinarski stavki svojih kolegic in kolegov

Da so na TV Slovenija v svojih osrednjih poročilih v torek, torej 4, aprila, zamolčali bistveno dogajanje v lastni hiši, da namreč da novinarke in novinarji javne radiotelevizije celodnevno stavkajo, je bila sramota vseh največjih sramot. Ki odpira vrsto vprašanj, predvsem o organizaciji prihodnjih protestnih shodov in akcij. Začelo se je prvim dnevnikom in nadaljevalo v osrednjem ob 19.00 uri. Pritlehni politični lakaji med novinarji in uredniki, ki so se vmes namnožili, so zagrabili priložnost in demonstrirali, kakšna naj bo politična propaganda po meri stranke SDS – bili so še veseli, da so jim stavkajoči odstopili medijski prostor, kjer lahko vse počnejo po mili volji. Torej tako, kot to počnejo na Nova24TV.

Niti ene besede o celodnevni novinarski stavki svojih kolegic in kolegov. Novinarji, kot so Nejc Krevs, Valentina Plaskan, Gašper Petovar, Igor Pirkovič in vsi drugi so vdano opravili svoj umazan posel in pljunili čez vse, za kar v novinarstvu gre. Posmehovali so se kolegicam in kolegom, ki so tisti dan stavkali. Kot začetni in kronski prispevek so, in to kar istega v prvem in osrednjem dnevniku, zavrteli nekakšno ekskluzivo: javljanje Gašperja Petovarja iz Bukarešte glede »sumljivega« bančnega računa predsednika vlade, ki ga je nekdo odprl v Romuniji. Morda res premier sam in je v tej zgodbi največ lagal, kar je sicer moralno zavržno dejanje. Zgodba, v kateri ni bilo niti enega novega elementa glede na vse, kar je že dolgo znano, zato je več kot očitno prispevek služil zgolj diskreditaciji.

Novinarji, kot so Nejc Krevs, Valentina Plaskan, Gašper Petovar, Igor Pirkovič in vsi drugi so vdano opravili svoj umazan posel in pljunili čez vse, za kar v novinarstvu gre. Posmehovali so se kolegicam in kolegom, ki so tisti dan stavkali.

In res smo lahko zvečer uganili že vnaprej, da bodo tudi Odmevi z Rosvito Pesek narejeni po isti izdajalski viži novinarskih podrepnikov in njihovih mizernih naročnikov. No, nekje v sredini oddaje so zmogli dva stavka v pojasnilo, brez grafike, kjer so pretežno navajali odziv nastavljenega vodstva. Bolje, da ne bi niti tega, saj so očitno to storili le za alibi pred očitki. Dokler imamo takšno gnilo novinarstvo, dokler ga ne izrežemo iz zdravega tkiva javne radiotelevizije, da se metastaze ne razrastejo, ne more biti drugače in bolje.

Popolnoma jasno je, da sta četrta prekinitev dela in shod stavkajočih bila neuspešna in da sta bila takšna predvsem zaradi notranjega razkola med zaposlenimi. V njem so se formirale tri grupacije: aktivno stavkajoči, aktivno protistavkajoči, tako rekoč stavkokazi, in pretežna večina, ki s svojo pasivnostjo beži od dogajanja, bodisi z mižanjem in indiferenco bodisi gleda proč, hiti na bolniško in na ta način generira splošno zlo. Zdaj na nek način več ne velja, da so lakaji jebena manjšina, kot je temu dejal Marcel Štefančič in bil deležen huronskega zgražanja, sicer po krivici in argumentacijsko izmaličeno. Ker so se namnožili zlahka prevzamejo večino funkcij in za silno zakrpajo informativni program, vsaj tuintam.

Ocene, da se razmere zaostrujejo, da pogajanja ne prinašajo napredka in podobno so bile pričakovane, če imamo v mislih končne cilje ugrabiteljev, torej politično nastavljenega vodstva in njihovih podrepnikov. Tak perfiden cilj je popolno uničenje ugleda javne radiotelevizije in celo njenega obstoja, če ne bo uspel prevzem, in je navzlic vsej mimikriji vpletenih znan že dobro leto.

Računati, da vodstvo RTV Slovenija misli resno in pomisliti, da ne izvaja pogajanj s figo v žepu, je že dolgo časa naivna gesta in temu spoznanju je potrebno prilagoditi vsako izvedbo stavke in stavkovnih zahtev. No, ena dobra plat razkritja orkestracije podrepnih novinarjev, kot smo jo videli včeraj, pa le obstaja: prikazali so prepričljivo generalko in plastično pokazali, kakšna bi bila videti RTVS po meri Trstenjakove, če bi jim načrti po vojaško vodenem političnem prevzemu medija uspeli.

Že od prvih Janševih vojn z mediji v mandatu 2004 do 2008 lahko spremljamo isto diagnozo dogajanja z enako osuplostjo: kako hitro se je del slovenskega novinarstva pripravljen podvreči škornju političnega vladarja in ga vdano lizati. Nič čudnega, če je Golob spoznal svojo napako, vsaj tako ji pravi, ker ni ponudil svojega. Ne zato, ker bi želel, da ga ližejo, ampak ker se mu zdi, da bi lahko kot razsvetljeni vladar najbolj učinkovito depolitiziral javni servis. Kako, nam ni uspel razložiti.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**