Ali Golobova vlada sploh sprejema kritiko protestnikov?

Pri Golobovi garnituri je vedno bolj videti, da kritično prezira kritiko, čeprav navidezno z njo dobro sodeluje

Aktualna vlada, za katero del civilne družbe in protestnikov proti prejšnji še vedno naivno ali lažno verjame, da je prinesla dokončno olajšanje, se je deklarativno nekajkrat zavezala k izpolnjevanju predvolilnih obljub in pričakovanj. Semafor, ki ga je postavil protestnik Jaša Jenull s svojim Glasom ljudstva, pa je pokazal skrajno klavrno podobo: doslej je uresničila osem od 122 zavez.

Pri Golobovi garnituri je vedno bolj videti, da kritično prezira kritiko, čeprav navidezno z njo dobro sodeluje, na primer deloma tudi skozi ustanavljanje strateških svetov za posamična resorna ali vsebinska področja. Zastavimo si osnovno vprašanje še bolj splošno: zakaj bi morala katera koli vlada slediti sugestijam svojih državljank in državljanov, ko so z njo nezadovoljni, in to ne zgolj iz kakšne efemerne oportunosti, ki jo vedno bolj slutimo tudi pri njej? Zakaj je smiselno in upravičeno kritiko vedno modro jemati resno?

Pametna vlada se bo iz kritik učila

Klasični nabor razlogov, zakaj je kritika oblasti vedno na mestu in je ne smemo razumeti kot škodljive, kadar je dobronamerna, poznamo: najprej zaradi zavezanosti odgovornemu ravnanju. Če politika naleti na pomisleke in dvome, bi se iz tega morala česa naučiti, sprejemati boljše odločitve in se obnašati bolj odgovorno, kar prispeva k bistvu kvalitetne demokracije. Na ta način lahko civilna družba izvaja nadzor nad oblastjo in preprečuje zlorabe, korupcijo in končno omejuje tudi avtoritarnost, ki smo se je nagledali v primeru tretjega Janševega mandata. Z njo se krepi javna deliberacija in razprava, ta pa z različnimi pogledi spodbuja trden demokratični proces, v katerem je pluralnost mnenj cenjena in upoštevana.

Kritičnost civilne družbe je nadalje potrebna, ker oblast opozarja na spregledana vprašanja, krivice, pomanjkljivosti v delovanju države, kar prispeva k večjemu angažmaju, aktivnosti in spodbudam k pozitivnim spremembam politik in praks. Ponoven premislek ob izvajanju politik, strategije ali dejanj lahko v optimalni situaciji pripelje do boljšega upravljanja, učinkovitejših rešitev in boljših rezultatov. Končno odprtost za kritiko spodbujata »navadne« ljudi, da aktivneje participirajo pri odločitvah v skupno dobro in krepi aktivno državljanstvo.

Samorefleksija in samovšečnost

Po sprejemanju kritike prepoznamo tudi dovzetnost za samorefleksijo oblastnikov in na tej podlagi hitro vidimo, ali so bolj nagnjeni k avtoritativni samovšečnosti ali ne. Odprtost zanjo jih spodbuja k temu, da lažje ocenijo svoja prepričanja, dejanja in odločitve, jih ustrezno izboljšajo, priznajo svoje napake in se česa naučijo. Kritika jim take procese olajša, če jo seveda želijo slišati.

Vse našteto večkrat hitro postane mrtva črka na papirju; Janševa vlada je odkrito prezirala protestnike in se iz njih norčevala. S tem je povedala največ o svoji politični naravi in tem, kako si predstavlja zdrav demokratični ekosistem – ne priznava ga. Ni si prizadevala za spodbujanjem sodelovanja, ni skrbela za različne poglede, spoštovanje pravice do svobode izražanja in združevanja, tudi za ceno uporabe solzivca in vodnih topov. Ni ji bilo mar za to, da bi državljanke in državljani razvili občutek udeleženosti pri upravljanju države; demokratična strukture družbe je bila poteptana.

Ni dovolj zrela

Golobova vlada je dovolj pametna, da ne prezira odkrito močnih civilnodružbenih gibanj, kot sta 8. marec in Glas ljudstva. Ni pa dovolj zrela, da bi jim zares prisluhnila. Dober primer je njeno rušenje javnega zdravstva, pri katerem pasivno pomagata koalicijski stranki SD in Levica. Tudi ob trenutnem malodane moledovanju, da ukine dopolnilno zavarovanje, sploh ob zadnjih podražitvah zavarovalnic. Ob tem se dogaja, da do te mere prezira kritičnost protestnikov na ulicah, ko si zaradi ignorance dobesedno koplje jamo in sebi povzroča nepopravljivo škodo. Zdaj, ko Golobu kaže zelo slabo tudi v javnih anketah, bi to bil še dodaten čas za politično samorefleksijo. Zadnja Medianina je pokazala, da je SDS že prehitela Gibanje Svoboda, v samo enem mesecu pa je število tistih, ki ocenjujejo delo vlade kot negativno, poskočilo s 35 na celih 45 odstotkov.

Znašli smo se v situaciji, ko civilna družba dobesedno deluje v dobro vlade, za kar bi ji morala biti ta neskončno hvaležna, a ta njeno pomoč zavrača. Obljubljeno ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, zapisano celo v koalicijsko pogodbo, ki jo roteče zahtevajo protestniki, bo zdaj morda izkoristil sam Janša: v Ruparjevem društvu »Inštitut 1. oktober«, ki ga res ne smemo podcenjevati, so že napovedali, da bodo v proceduro v Državni zbor kmalu vložili zakon o njegovi ukinitvi.

Rupar moli za ministra

Prišli smo v situacijo, ko bo aktualna vlada, namesto da bi prisluhnila civilni družbi in hkrati držala svojo obljubo, očitno pod bremenom zavarovalniških lobijev raje izvedla neverjetno darilo Janši. Ne gre le za to, da bi morala slediti civilni družbi, ampak se je spravila v kritičen položaj, ko jo lahko zavračanje kritičnosti civilne družbe še dodatne pokoplje. Na eni strani torej triumf »pomena« civilne družbe za demokracijo, na drugi strani vedno večja slepota!

Vmes prilizljivi Rupar poskuša tudi z drugačnimi psihopolitičnimi taktikami. Recimo z javnimi pismi, v katerih se dobrika ministru za zdravje Danijelu Bešiću Loredanu, za katerega menda moli k Bogu. A očitno ne zato, ker bi ga zanimala dobrobit majhnega človeka, temveč koristi njegovega mentorja s Trstenjakove in najbrž tudi zavarovalnic. Njegov cilj je jasen, vnesti razdor med premierjem in ministrom za zdravje. Golobova vlada ima zato očitno še en problem: prepoznati bo morala pristno civilno družbo od nepristne. Res ne bo posebej težko, toda kaj, ko ji vedno znova spodleti že pri elementarnih spoznanjih, kaj je v njeno dobro in kaj ne.

Aporetičnost nastale situacije je zato absurdna: ulica skandira in roti Goloba, da stori tisto, kar je v njegovo maksimalno korist, a se niti v takem položaju ne pusti prepričati, s čimer hkrati škoduje tako civilni družbi kot sebi. Če ne bo ukinil dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, in ne samo zaradi tega, mu ankete kažejo, da počasi koraka proti cilju in bo morda ukinjen sam.

Precej bizarno bo, če bodo poslanci največje vladne stranke na koncu v parlamentarni postopek vložili spremembo zakona, s katero se ukinja dopolnilno zdravstveno zavarovanje in se prenaša v obvezno zavarovanje zgolj zato, ker jih je v to prisilil Janša. Kar bi pomenilo, da jih bo v to prisilila zvijačnost opozicije, nikakor ne civilna družba. Če se bo to zgodilo, bomo dobili še en dokaz, zakaj demokratične vlade sledijo civilni družbi in je ne ignorirajo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**