Kako brati Picassa

V soboto, 8. aprila, je minilo 50 let, odkar je umrl slikar Pablo Picasso, eden največjih umetnikov 20. stoletja, za marsikoga največji. Obletnico je pospremilo in jo še bo približno 50 razstav v Evropi in ZDA, vendar se te dni ne vrstijo zgolj hvalospevi Picassovi neverjetni slogovni raznovrstnosti, kompleksnosti in inovativnosti, s katerimi je premikal meje umetnosti in ki še danes navdihujejo umetnike po vsem svetu. Slišati je tudi pozive k premisleku, ali si še tako vrhunski umetnik, če je bil kot človek zelo krut in mizogin, sploh še zasluži kultni status ali pa bi ga morala, vsaj deloma, doleteti kultura črtanja.

Ta vprašanja so posebej zanimiva postala zadnja leta, po vzniku globalnih gibanj, ki so z obravnavanjem dotlej precej tabuiziranih tem, kot sta spolno nasilje in rasizem, povzročila pomemben zasuk v razmišljanju in s tem množično podporo vsem žrtvam nasilja in diskriminacije. Zanimivo pa je, da so se s temi vprašanji odkrito spoprijeli tudi snovalci prireditev ob 50. obletnici Picassove smrti.

V pariškem Muzeju Picasso, ki hrani najpomembnejšo zbirko umetnikovih del in predmetov, so si za nalogo zastavili, da bodo ob obletnici na razstave pritegnili tudi mlajše rodove, ki jih od obiska zdaj morda odvrača vse, kar je spornega v zvezi s Picassom, predvsem njegov zaničevalni in poniževalni odnos do žensk. Zato so njegova dela na tokratni razstavi dopolnili s 37 deli sodobnih umetnikov in predvsem umetnic. Ob Picassovih slikah iz časa druge svetovne vojne razstavlja ameriška umetnica Michalene Thomas, ki raziskuje gibanje Življenje temnopoltih šteje. V sobi z njegovo osebno zbirko afriških predmetov razstavlja nigerijska umetnica Obi Okigbo, s čimer se postavljajo vprašanja o kulturni apropriaciji, ki jo lahko očitamo avantgardnim umetnikom 20. stoletja. Veliko pozornosti je namenjene tudi Dori Maar, ki je bila za časa življenja prepoznavna kot Picassova partnerka in muza in manj kot pomembna fotografinja. Kot je pojasnila direktorica muzeja Cecile Debray, so s tem »ostali relevantni«, Picasso pa ne glede na vse ostaja velik umetnik.

Še korak dlje je šel Brooklynski muzej, ki je razstavo ob obletnici naslovil Pablo-matik, kar se v angleščini izgovori podobno kot beseda problematic (sporen). V luči umetnikovega odnosa do žensk so njegova dela dopolnili z deli sodobnih, predvsem feminističnih umetnic, k sodelovanju pa so povabili tudi standup komičarko Hannah Gadsby, ki je na slikarjev šovinizem opozarjala v standup celovečercu Nanette, deležnem velike pozornosti.

Kuratorki te razstave Lisa Small in Catherine Morris sta za časnik Guardian povedali, da nam Picassa nikakor ni treba črtati, vendar pa ga danes ne moremo več obravnavati drugače kot skozi prizmo feministične kritike. Njegova biografija nekoč ni bila pomembna, danes, ko v zgodovino umetnosti naknadno vključujemo ženske ter hendikepirane in temnopolte ustvarjalke in ustvarjalce prav zaradi njihovih biografij, pa je drugače. »V 50 letih po Picassovi smrti so umetnice in umetnostne zgodovinarke spremenile svet. Picasso tega ne bi prepoznal – vendar je del tega diskurza, če si to želi ali ne.«