Pavel Rupar / Zaporniški skesanec pri Možini

Bivši tržiški župan in Janšev poslanec je zaigral na karto skesanca, proti kateremu se je zarotilo življenje, a mu je na koncu pomagal sam Bog

© RTV SLO / IN MEDIA RES

Intervju s človekom, ki si drzne popravljati novinarjev podatek, da je na upokojenskih protestih nabral več kot v uvodu navedenih 30.000 ljudi, saj da jih je bilo še nekaj tisoč zraven, je sam voditelj oddaje Jože Možina spretno oglaševal kot presežen. Pavel Rupar je bil kot gost pri njem iskren, je zapisal, zaradi česar je nedeljski intervju z njim »osupljiv«, ker je »odkrito spregovoril tudi o svojih stranpoteh«. Končno pa je gostu zapor pomagal, da ni propadel in je končno spregledal, je še zmagovito dodal novinar na tviterju.

O kakšnih presežkih intervjuja lahko govorimo?

182 krat sojen

S svojimi zaporniških konfesijami v oddaji nas Rupar res ni razočaral. Prebijanje novega dna na RTV Slovenija je tokrat steklo tudi s pomočjo osupljivih statistik: »Bil sem 182 krat sojen in obsojen«, je odkrito priznal in nato intenzivno nakladal, da so ga sozaporniki spoštovali. Nič ga ni ustavilo, takoj zatem je rekorder zelo neskromno dodal sugestijo: »Lahko upam, da sem lahko komu tudi vzor.« Jasno, tolikšne ljubezni do sodišč ne zmore vsak!

Sicer je bila Udba tista, ki je sprožila neznosno kalvarijo proti enemu človeku, ampak »potolkli me pa niso«. Visoka številka sodnih postopkov njemu najbrž dokazuje, da je res vsemogočna udbaška druščina. Ko je kar kmalu v pomenku zaigral skesanca, ki se zaveda vseh svojih umazanih ravnanj v življenju, bi se vsak povprečen uporabnik razuma takoj vprašal, ali je vendarle bil česa kriv, če se zdaj kesa, nikakor pa ne žrtev. Toda kaj, ko konspiratološki in kasneje tudi verski program za opranoglavce ni dopuščal, da bi uporabljali pamet. Da bi od Možine pričakovali novinarske standarde tovrstnih dvomov, pa že dolgo časa sodi v rubriko medijske naivnosti.

Psihopolitična inovacija

Na nek način ima voditelj oddaje vendarle prav – zanimati nas mora, kdo so ljudje, ki uspevajo na ulice pognati tolikšne množice. Toda kaj, ko pri Možini ni šlo zgolj za marketinško iskanje pozornosti, saj so njegove izbire gostov vsakič znova usklajene s potrebami Trstenjakove. Pri vsakem intervjuju, ki bo na sporedu naslednjo nedeljo, lahko glede na dinamiko političnih potreb kar dobro vnaprej uganemo, koga bomo gledali in poslušali.

In kaj točno uspeva Ruparju? Po dolgem času smo videli nekaj inovativnega. Slovenska politika, sploh desna, že desetletja utrujajoče igra na karto žrtve (victim playing) celo takrat, ko je na oblasti. Spektrum domačih psihopolitičnih taktik je zdaj razširjen, kajti bivši tržiški župan in Janšev poslanec je zaigral na tej nasprotno karto skesanca, proti kateremu se je zarotilo življenje, a mu je na koncu pomagal sam Bog.

Kot zapornik je dolge noči v postelji gledal zvezde skozi mansardno okno in tam na nebu so se mu prikazala božja sporočila, je nalagal s solzami v očeh. V življenju mu ni bilo postlano z rožicami, lotevale so se ga še bolezni, tudi rak, ampak vse gorje je junaško premagal in se na koncu odločil, da nekaj vrne svetu z dobrimi dejanji. Začel je z upokojenci, čisto po naključju. S pomočjo od zgoraj bo zanesljivo svoje projekte še širil.

Možina in njegov skesani gost, ki je odkril politični potencial demagogije

Možina in njegov skesani gost, ki je odkril politični potencial demagogije
© RTV SLO / IN MEDIA RES

Rupar kot kontrast Logarju

Sklepamo lahko, da navajanje zaporniške preteklosti, posledice nečednih dejanj v življenju, Ruparju sploh ni posebej škodovalo, saj ga je hitel kompenzirat z vtisom, da je srčen človek in kristjan, ki je spregledal in pošteno priznal svoje napake – saj je vendar rojen poštenjak! Šteje le, da je predan pravični stvari in boju za upokojence, kjer ga skrbi prihodnost države in blaginja slehernika.

Figure klenega domoljuba in Slovenca, ki ima rad domovino in »naše ljudi«, zato nam bo zagotovil lepe penzije, tolikšna odkritost glede temne preteklosti ni posebej prizadela in na tej točki je Rupar nadgradil profil kakšnega Zmaga Jelinčiča s podobnimi grehi iz preteklosti.

Z vidika psihopolitičnih strategij, kako si z novimi prijemi zagotoviti nove volivce ali celo nove člane strank, se nam na političnem zemljevidu bivši zapornik izrisuje kot popolno nasprotje umirjenemu in antiradikalnemu Anžetu Logarju, zmernemu kristjanu, ki nima nečedne preteklosti in je nosilec nekakšne pahorjanske razumnosti, sprave, dialoga in povezanosti vseh. Nasprotno je njegova formula skrita v čustvenosti domoljubnega tribuna, polnem narodnega zanosa in sklicevanja na Boga. S tem bosta oba pri volilni bazi plenila različne profile državljanov in jih na koncu seštela v korist projekta na desnici. V čigavo dobro, najbrž ni težko uganiti.

Čebelice in rižota

O psihopolitičnem profilu demagoga Ruparja kot domoljubnem upokojenskem populistu sem že podrobno pisal. Njegovo nacionalistično pozicioniranje je še najbližje Jelinčičevemu, a s pomembno razliko, ki je v tem, da slednji nikoli ni igral na versko karto kristjana, raje je postavljal kipe maršala Tita. Podobno si v svoji demagogiji ni pomagal s »Čebelicami« in narodnozabavno glasbo, ki postajata pri Ruparju del njegove z emocijami nabite domoljubne folklore najnižjega ranga, v kateri nenehno ponavlja stavek »Radi se imejmo« in poje Zdravljico.

V intervjuju nismo na koncu ničesar izvedeli o resničnih težavah upokojencev; edina točka pogovora je bil skesanec sam in njegovo osebno samorazkrivanje. Končno je največji politični dosežek, da je uspel nebogljeno Golobovo vlado prisiliti v ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, a se takšne teme Možina ni domislil. Najbrž zato, ker Trstenjakova trenutnega rezultata ni posebej vesela.

Končno pa smo mnogi ostali razočarani, ker nam ni pojasnil svojih gnusnih receptov o pregledovanjih ženskih mednožij ali o golobu v rižoti. Še manj, kako se umazane besede, polne sovraštva in seksizma, ujamejo z verskim programom v njegovi glavi.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.