Boygenius: The Record

+ + +

Ko album nasloviš The Record (kot je to s Plato naredil Koala Voice), so tvoje ambicije jasno visoke, saj pretendiraš na nekakšno brezčasnost, zimzelenost, klasičnost. Ob pogledu na članstvo superbenda Boygenius, ki ga sestavljajo tri najpomembnejše, najbolj profilirane in nasploh čislane ameriške indie kantavtorice milenijske generacije, Julien Baker, Phoebe Bridgers in Lucy Dacus, so takšna pričakovanja vsaj na papirju tudi upravičena. Potem so tu v igri še institucije, kot so NME, Rolling Stone in The Independent, ki album kujejo v zvezde, fenovska baza pa ob združitvi najljubših ustvarjalk prekipeva od sreče. Do tu vse lepo in prav. Potem pride čas za poslušanje albuma in po več prebranih recenzijah so pričakovanja še večja kot sicer. Nato pa se zgodi realnost.

The Record je formalno skoraj perfektna indie rock plata – globoko emotivna, zmerno oprta na alter dediščino devetdesetih let, preudarno nostalgična, prepojena s sentimentalnim predmestnim hrepenenjem. Vse štima – produkcija je v nulo, prepletajoči se vokali poganjajo kri po žilah, skladbe so dinamične, od nažigaških radijskih hitov do subtilnih akustičnih balad za romantiko ob tabornem ognju. Vse lepo in prav. Toda ne morem se znebiti občutka, da je vse preveč lepo in prav, tako zelo, da se zdi vse skupaj en gromozanski indie rock kliše. Ne gre toliko za kritiko same forme, ki je manj sinteza kot zgolj seštevek njihovih različnih, a sorodnih avtorskih slogov, bolj gre za duha časa.

Koliko skoraj popolnoma identičnih indie plat še lahko proizvede anglosaška glasbena industrija? Seveda je to simptomatično tudi za druge žanre, a se pri indie rocku zdi še veliko ekstremnejše. Ultimativno gre tu verjetno za – razredno vprašanje. Indie rock je večinoma delo apolitičnih belskih glasbenic in glasbenikov iz ameriškega in evropskega srednjega in zgornjega srednjega sloja, ki so pogosto izolirani od socialnega realizma 21. stoletja in memiziranega postinternetnega vsakdanjika. Indie rock imaginarij ostaja ujet v fantazijskem, idealiziranem, predinternetnem predmestnem svetu pred 9. septembrom, kjer se avtorice in avtorji ukvarjajo s svojimi čustvi, ki so neodvisna od družbenih tokov, geopolitike, energetskih kriz, trendov na TikToku in Web3. V devetdesetih letih in na začetku tisočletja je bila to tranzicijska glasba za mlade odrasle, depresivne študente in srednješolske sanjače, z odraščanjem milenijske generacije pa je indie rock postal nekakšen »fotrski rock« naše generacije.

The Record je vseeno vreden vašega časa, če ne drugega, da se ob poslušanju vprašate, zakaj vam je plošča všeč, če sploh, in ali ni vse skupaj res čisto preveč predvidljivo, domačno … kot še en prikupen, a ne zares relevanten film Wesa Andersona? Pač še ena dobra plata v oceanu dobrih, a povprečnih plat.