Urbanizacija v koridorjih javnega prometa

Trajnostnost je že nekaj desetletij ena od glavnih konceptualnih razvojnih usmeritev sodobne družbe. Spričo velikega vpliva, ki ga ima trajnostni pristop na rabo naravnih virov in podnebne spremembe, vse bolj prežema tudi gradbeno dejavnost. Raste pa tudi zavedanje, da za trajnostno gradnjo še zdaleč ne zadoščata le energetska učinkovitost stavb in uporaba naravnih materialov ter da tudi vgrajevanje fotovoltaičnih panelov in vožnja z električnimi avtomobili sama po sebi ne bosta prinesla odločilnega preloma. Prvi korak je treba storiti že pri usmerjanju gradnje in z njo povezane infrastrukture, predvsem prometne. Torej s trajnostnim pristopom v urbanizmu in umeščanju v prostor. A kakšen naj bo ta urbanizem oziroma prostorsko načrtovanje? Vemo, da je treba z naravnimi viri ravnati kar se da skrbno, varovati kmetijske površine ter dobro ohranjena in ekosistemsko pomembna naravna območja. Dejansko je prav ves prostor na zemeljski površini omejen naravni vir in naj bi ga, če ga že pozidamo, čim bolje izkoristili ter s tem zagotovili racionalno izrabo spremljajoče infrastrukture. Iz tega razmisleka izhajata zavračanje razpršene gradnje v obliki enodružinskih hiš, redko raztresenih po pokrajini, ter načelo zgoščanja že urbaniziranih območij. Trajnostni prostorski razvoj pa bi vendarle moral ponuditi tudi bolj celostne odgovore, kako graditi mesta.