Kako je živeti v golobnjaku?

Kdor se spomni lanskega predvolilnega časa, se spomni tudi ogorčenja, s katerim so pripadniki tedanje vladne garniture opisovali zbirko satiričnih pesmi Svetlane Makarovič Vladavina muh. Bila naj bi neokusna, vredna prezira, širila naj bi sovražni govor in žalila oblastnike. V resnici jim je, res ne prijazno, zgolj nastavljala ogledalo. Politična satira pač nikoli ne more biti posebej prijazna, vedno pa mora v ozadju, tako pesnica Svetlana Makarovič, prižgati »majceno luč«. Lahko ima tudi mehko ali manj mehko šapo, a brez majhne hudobije prave satire ni.

Vsi satire ne razumejo, zgodovinar in urednik na TV Slovenija Jože Možina je zaradi verzov o tem, da je »poklicni lažnivec, ki potvarja zgodovino,« zoper Svetlano Makarovič vložil tožbo, že omenjeni bivši oblastniki pa so o njej govorili, da je pesnica del privilegirane nomenklature ali celo nekdanja udbašica. Kar je smešno, saj je Svetlano Makarovič rdeča oblast nadzirala in preganjala, prav tako druge umetnike in ljudi, ki so si upali misliti drugače, kot je takrat zapovedovala režimska doktrina.

No, eden od dokazov, da Svetlana Makarovič ni zlizana z oblastjo, je njena nova pesniška zbirka, ljubkovalno poimenovana Golobnjak. Izšla bo te dni. V prvi smo prebirali pesmi o velikih in malih muhačih, tokrat so glavne osebe druge figure: denimo predsednica Pircmusar, ki je v Vatikanu žalovala za Ratzingerjem, ali pa Uršika zala, ki je v rdečih čevljih k nam priplesala, pa Asta z vrečko, v kateri ni Svetlanine nagrade, in seveda Robert, »ki bo počasi kodre izgubljal in zraven pozabljal, kaj nam je obljubljal«. Iz prve zbirke je vela pravičniška jeza zoper Janeza Janšo in njegove pajdaše, v drugi je zaznati nekaj razočaranja. Razočaranja tistih, ki so vsak petek zmrzovali, zdaj pa so spoznali, da so bili naivni. Nekateri iz Golobnjaka, tako pesnica, so protestnikom obrnili hrbet. »Tri korake naredijo, tri naprej in dva nazaj, mi pa s petkovih protestov se sprašujemo, zakaj.«

Svetlana Makarovič je na svoje satirične pesmi ponosna, vendar satira ni za vsakega. Zakaj jo torej piše, zakaj uporablja težke besede? »Težke besede ranijo, a besede z ostrim in nabrušenim rezilom povzročajo manj škode kot prikrito, počasno rezanje s topim nožem. To počno zeljnate glave, niso vse hudobne, nekatere so le neumne,« je pojasnjevala v nedavnem intervjuju za Mladino in dodala, da se v vsaki pravi umetnosti skrivajo solze. »In solza je skrita tudi v satiri.«

Promocija zbirke satiričnih pesmic Golobnjak bo v torek, 25. aprila, v Menzi pri koritu na Metelkovi v Ljubljani ob 20. uri. Obiskovalci prireditve, pokrovitelj je Zavod Jebemtoris Mater, bodo knjižico dobili zastonj, po predstavitvi pa bo sledil koncert Mačjega kalifata, ki bo predstavil Svetlanine šansone s skupnim naslovom Pentagram. V Menzi pri koritu naj bi se pojavili vsi trije avtorji: Svetlana Makarovič, Matej Šurc in maček Kotik, vendar je prisotnost zadnjega še vprašljiva.

Zgolj kot pripis – Svetlana Makarovič še vedno ni dobila Prešernove nagrade, čeprav ji jo je ministrstvo za kulturo obljubilo. Zato se je obrnila na Odvetniško pisarno Sluga, ki meni, da pravna podlaga za izročitev nagrade obstaja. Ker upravni odbor Prešernovega sklada na poziv odvetnika še vedno ni odgovoril, sta preostali dve možnosti, ali se bo aktiviralo ministrstvo za kulturo in našlo pot za izročitev nagrade ali pa se bo spor nadaljeval po sodni poti.

URŠIKA

Sladko se nasmeje nam Uršika zala,
ki v rdečih je čeveljcih k nam priplesala,
a kadar je treba, se tudi zresni:
za naše živali ji vseeno ni.
Je ta koalicija vendar enotna
takrat, ko zavzame za pravo se stvar
nasproti brezčutnim škodljivcem planeta,
ki za živali prav nič jim ni mar.
Zaslužen aplavz zagrmi po dvorani,
še miške zaploskajo – dajmo še mi,
pa skupaj zapojmo za lepšo prihodnost,
naj Uršika zala še dolgo živi!

Ni res, da so vse pesmi »grobe«, kadar je treba, Svetlana Makarovič koga poboža, kot pravi sama, tudi »z mehko, toplo šapo«.