Za upokojence in SDS

Pavel Rupar, kralj src slovenskih upokojencev in upokojenk, nekdanji župan, poslanec, zapornik in član stranke SDS, je sporočil, da je konec predigre. Zdaj namerava ustanoviti politično stranko. Trg republike in napev o čebelicah, kot pravi sam, nista dovolj. Naslednji korak je torej stranka, sledijo volitve in vstop v parlament. »Nisem ne lev ne desen,« pravi Rupar, »sem za dostojne pokojnine.«

Aktivno državljanstvo, kakršno je oblikovanje politične stranke, je v demokraciji nekaj dobrega. Slovenija ima že izkušnje z eno upokojensko stranko: dolga leta jo je vodil trofejni minister Karl Erjavec, ki jo je prevzel, ko je kolebal med to in ono politično opcijo. A DeSUS je bil politično uspešen samo do trenutka, ko ga je vodil Erjavec, nato je bil najprej izrinjen, stranka pa se je pridružila prejšnji Janševi vladi. Takrat je bilo z DeSUS-om konec, koliko je bil uspešen za upokojence, pa je drugo vprašanje.

Ruparja morda vodijo dobri nameni, vendar se v politiki nič ne zgodi po naključju. Človek, ki je oškodoval občinski poračun, kolegicam poslankam želel pregledati mednožje, ki je žalil, grozil, zasmehoval svoje politične nasprotnike, pač ni le malo neroden krjavelj – »poseben človek, zelo zanimivega karakterja, včasih tako, tako, po večini še kar znosen«.

Tako pravi o samem sebi. Rupar morda po novem res roma v Medžugorje in trdi, da se je po vrnitvi iz zapora spreobrnil. A Rupar je derivat stranke SDS – njegov boj za upokojence ima točno določen politični namen. Tegobe upokojencev so zanj le priročno sredstvo.

Preteklo sredo, na interpelacijski dan, se je Rupar na parlamentarnem hodniku po naključju srečal z Robertom Golobom, ta pa ga je povabil na vljudnostni pogovor. Trajal je dobrih petnajst minut, uradnih izjav po sestanku ni bilo.