Pozabljene ženske

Med medicinsko fakulteto, ginekološko kliniko in staro stavbo porodnišnice v Ljubljani, v parku, poimenovanem po slovenski ginekologinji, profesorici in akademikinji dr. Lidiji Andolšek Jeras, so tej pomembni strokovnjakinji v spomin prejšnji teden odkrili še doprsni kip. Bila je redna profesorica za ginekologijo in porodništvo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, od leta 1987 do 1991 tudi dekanja, direktorica Univerzitetne ginekološke klinike UKC Ljubljana in sploh prva redna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Postavila je temelje slovenske reproduktivne ginekologije, bila je začetnica programa zunajtelesne oploditve pri nas. »Svojo izjemno poklicno kariero je posvetila uravnavanju rodnosti in varstvu rodnostnega zdravja žensk,« so ob tem zapisali na ginekološki kliniki.

Leta 1967 je ustanovila Inštitut za načrtovanje družine, pomagala je izpeljati tudi priprave na referendum, ki je omogočil gradnjo nove ljubljanske porodnišnice. Izjemen je njen prispevek pri oblikovanju strokovnih podlag za sprejetje zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok leta 1977, odločno pa si je prizadevala tudi za vpis 55. člena v sedanjo slovensko ustavo, ki zagotavlja pravico do abortusa.

Priznani slovenski nevrolog dr. Jože Trontelj, njen sodelavec in prijatelj, je o njej nekoč zapisal, da sta jo odlikovali »neponarejena dobrohotnost in širina duha, prežeta z izjemno modrostjo. S tankočutnim zaznavanjem dobrih in šibkih strani človeške narave je pomagala najti ravnotežje tudi med močnimi in nasprotnimi interesi, čustvi in željami. Njena pregovorna intuicija, združena z veliko življenjsko izkušenostjo in modrostjo ji je pomagala, da je v neštetih zapletenih situacijah bistrovidno ocenila probleme in znala pogledati v prihodnost.«

Spomenik in park, ki je bil prenovljen pred dvema letoma, nista zgolj spominsko znamenje, posvečeno pionirki reproduktivne ginekologije pri nas, pač pa tudi neprecenljiv opomnik, kako pomembne so ženske reproduktivne pravice – in da so bile te priborjene, tudi ob pomoči žensk, kakršna je bila dr. Lidija Andolšek Jeras, in nikakor ne kar tako pridobljene.

Hkrati velja dodati, da se je spomenik pridružil res majhnemu številu spominskih znamenj, ki v Ljubljani (in tako rekoč po vsej Sloveniji) ohranjajo spomin na pomembne predstavnice žensk. Čeprav so na območju Slovenije prve spomenike ženskam postavili že v 19. stoletju – še več, Kranjska je prvi spomenik ženski dobila pred New Yorkom in večino zahodnih držav – se jih je ohranila le peščica. Register nepremične kulturne dediščine na Slovenskem navaja približno 230 fizičnih kipov, od tega jih je le dobrih deset posvečenih ženskam.

Med kipi, posvečenimi ženskam, ki jih je mogoče najti na javnih površinah v središču Ljubljane, so recimo precej skromno spominsko znamenje Ivane Kobilce, doprsni kip narodne herojinje Majde Vrhovnik, pesnice Lili Novy, pisateljice Mire Mihelič in pa, precej zanimivo, znane ameriške prve dame in borke za človekove pravice Eleanor Roosevelt. Poveden je tudi podatek, da je ulic v Ljubljani, poimenovanih po ženskah, zgolj tri odstotke.