Dora Tomori: Where No Heartbreak Has Gone

+ + + +

Dvajsetletna kantavtorica Dora Tomori, ki se je v zadnjih dveh letih na domači indie sceni uveljavila kot eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije, sodi med tiste rosno mlade umetniške duše, ki so osebno in ustvarjalno levitev doživele med koronsko krizo. Predstavnica ene bolj prizadetih generacij, ki so bile v ključnih letih odraščanja, na prelomu iz najstniških let v odraslost, potisnjene v obremenjujočo osamo, se je med karantenami prepustila glasbenemu ustvarjanju in presenetljivo hitro postregla z nadpovprečno »resnim« pesmopisjem. Predvsem izstopa z izrazitim vokalom, ki ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina. Čustvena teža njene interpretacije in fino niansirana artikulacija angleških besedil namigujeta na zrelost, navadno značilno za avtorice s precej več življenjske kilometrine.

Njen prvenec je neposredni odgovor na »karantensko atmosfero«, v kateri so nastali nekateri zgodnejši komadi, obenem pa obravnava za ta zmedena leta ključne teme, kot so ljubezen, strta srca, romantična ekstaza, občutek krvavenja navznoter ipd. Zaradi eksplicitno čustvenih besedil lahko album umestimo v milje indie rocka, ki se opira na imaginarij »emo« muzike devetdesetih let. Nasploh so v njenem avtorskem izrazu prisotne sledi alternativnega oziroma indie rocka s konca devetdesetih let in z začetka tega tisočletja. Če bi podoben album izdala leta 2000, bi bila to morda najpomembnejša slovenska indie plata tega obdobja. V sodobnem kontekstu pa je nujno omeniti ponovno popularizacijo sorodnih kitarskih estetik s preloma tisočletja med mlajšo generacijo ameriških kantavtoric, kot so Phoebe Bridgers, Julien Baker in Lizzy McAlpine. Vendar Dora Tomori že zdaj kaže potencial, ki je primerljiv z »ne zgolj indie« avtoricami, kakršna je Angel Olsen ali Weyes Blood.

Where No Heartbreak Has Gone ni brez zdrsov, ki pritičejo prvencu. Kitarske aranžmaje Timoteja Pozniča iz zasedbe Masaž bi bilo mogoče dodatno izpiliti in izčistiti njihov zven, bobnarske in klavirske vložke pa umestiti na več mest ter tako prispevati k dramaturgiji sicer razmeroma statičnih komadov. Umanjka tudi kakšen »dramatični« trenutek, ki bi zarezal v sicer precej enovito razpoloženje. Toda album je testament nekega obdobja. Predstavlja avtoričino preobrazbo iz mlade osebe, ki v spalnici piše pesmi zase, v indie rock glasbenico, ki z bendom v bolj sofisticiranih aranžmajih izvaja čustvene skladbe. Ultimativna gravitacijska sila njene glasbe pa je njen glas, ki posebej zasije v singlih Border of Control in New Religion. Obstaja upanje, da lahko bend Dore Tomori v prihodnosti preseže preprostejše indie/folk rock forme in se razvije v avtorsko še zanimivejši projekt na presečišču alternativnega, indie in folk rocka, ki se bo lahko spogledoval tudi s tujino.