Kučan ne podpira rušitve Spomenika revoluciji

Precej običajno je, da v času revolucionarnega zanosa padajo spomeniki prejšnjega režima. Ob prihodu demokracije so tako v državah Vzhodne Evrope množično odstranjevali sovjetske spomenike. Tega ikonoklazma je bilo v Sloveniji nekaj, a vseeno manj, navsezadnje v Velenju še vedno stoji kip Josipa Broza - Tita, narejen po izvirniku hrvaškega kiparja Antuna Augustinčića, le da je velenjska različica, postavljena leta 1977, v nadnaravni velikosti. Tudi zato je nepričakovana poteza prvega predsednika Slovenije Milana Kučana, hkrati zadnjega voditelja Komunistične partije Slovenije, ki je več kot 30 let po demokratizaciji podvomil o smiselnosti monumentalnega kipa Draga Tršarja, posvečenega revoluciji, ki še danes stoji na ljubljanskem Trgu republike.

Gre za Spomenik revoluciji, postavljen leta 1975, ki predstavlja »sklop zbiranja, borbe in revolucionarne zmage«. Na eni strani je upodobljeno zatiranje naroda, na drugi njegovo udejanjenje skozi revolucijo. Kip je težek 19 ton, nastajal je v zagrebški livarni, od koder so ga v štirih kosih pripeljali v Ljubljano in ga tu zvarili v celoto. Danes nekoliko pozabljen stoji v ozadju trga, daje pa lepo kuliso in zavetje političnim manifestacijam. Akademik Drago Tršar je umrl pred mesecem dni, nekoč je postavljal spomenike borcem in revolucionarjem, leta 2014 pa je oblikoval tudi domobransko spominsko znamenje v Grahovem.

Kaj je torej dejal Kučan? Na slovesnosti ob 78. obletnici osvoboditve Vrhnike je po razpredanju o veličini partizanskega boja in obnovi porušene domovine govoril, da so junaki osamosvojitve vsi državljani, ljudje. Nato je nadaljeval: »To veliko državotvorno dejanje slovenskega naroda, ki ni primerljivo z ničimer prej v naši zgodovini, bi po tridesetih letih zaslužilo razmislek, da se mu častno oddolžimo z dostojnim simbolom. S spomenikom.« Tak spomenik naj bi stal na osrednjem trgu glavnega mesta, kjer pa sedaj stoji spomenik, »posvečen nekemu drugemu pomembnemu času naše zgodovine, ki na žalost še zmeraj deli naš narod, pripada naši preteklosti, je simbol hotenj tistega časa«.

Kučanove besede so med tistimi, ki si prisvajajo osamosvojitev, povzročile šok. Se veliki ajatola odpoveduje svoji preteklosti? Je na stara leta prišel k pameti?

Kučanova poteza je politično spretna. Najprej je revizionistom na desnici vzel argumentacijo, da kot prvi predsednik ni nikoli intimno zagovarjal osamosvajanja, potem pa je, kar je pomembneje, simbolni fokus razprave o pomenu osamosvajanja prenesel z očitkov o privatizaciji na razmislek o skupnosti in skupnem.

A stvari niso preproste. Revolucija, upodobljena na Tršarjevem spomeniku, ni le politična, je tudi socialna, narodna. Ne moremo izbrisati zgodovine, se delati, da socialistična država ni obstajala, hkrati pa je v demokratični državi nepredstavljivo, da bi kar razžagali ali razstrelili simbol preteklosti in umetniško delo. Tako spomenike skrivajo kakšni dežmani, ne pa demokrati. Vse skupaj naj bi bil sicer nesporazum, Kučan je za Mladino v sredo, pozno popoldne pojasnil, da sam nikoli ni podprl kakršne koli rušitve Spomenika revoluciji, dal je le pobudo, da se razmisli o novem, saj je stari izgubil vsebino. Kaj se bo z njim zgodilo, bo ostal na trgu ali pa bo premaknjen na drugo mesto, je stvar strokovne razprave. »Rušitve spomenikov ne podpiram,« nam je dejal.

Leta 1949 so v Berlinu postavili velik spomenik sovjetskim vojakom. Stoji še danes, stoji navkljub temu, da so ga nekateri poimenovali »spomenik neznanim posiljevalcem«. Zaradi ruskega napada na Ukrajino so se pojavile pobude, da bi takšne sovjetske spomenike odstranili. Ko so novinarji ameriškega časnika New York Times nemškega zgodovinarja Jensa Nagla povprašali, kaj narediti z njimi, jim je dejal: »Namesto da se spomeniki rušijo, bi jih morali na novo opredeliti. Razložiti morate, zakaj so tukaj in zakaj se je pogled nanje spremenil.«

Kučanovo pobudo je zdaj sprejela vlada. Nastal naj bi elaborat, natečaj za nov spomenik na Trgu revolucije ali v njegovi bližini. Po neuradnih informacijah tudi v vladi ne podpirajo zamisli, da bi kakorkoli spremenili Tršarjev Spomenik revoluciji.