Dihaj prah!

»Star je bil 44 let. Ime mu je bilo Metod. Bil je moj brat.« Voditeljica Jasmina Jerant, magistrica političnih ved, okoljska aktivistka, je minuli četrtek zvečer osebno nagovorila polno dvorano Kulturnega doma Deskle pri Anhovem, nekdaj (Salonitovega) Delavskega doma. Sledila je projekcija dveh filmov o azbestu: kratkega dokumentarca Beli oblak (2020) režiserke Anje Medved in nato še pri nas predpremierno predvajanega igranega celovečerca Mož brez krivde (L’uomo senza colpa, 2022) zamejskega režiserja in scenarista Ivana Gergoleta. Če komu, potem četrtkovim gledalcem ni bilo treba razlagati ničesar: vedo, kaj pomeni rak azbesta, mezoteliom, kaj pomeni diagnoza in nekajmesečna huda, a vnaprej izgubljena bitka za zrak, predvsem pa vsi v četrtek zbrani v lokalni dvorani, vedo, kakšno breme je živeti z nemočjo in strahom, kdaj bo zadelo novega bližnjega. Ker ga bo.

Gergoletov prvenec Mož brez krivde, ki je trenutno na ogled v italijanskih kinodvoranah, v slovenske pa prihaja jeseni, je intimen. Prikazuje zgodbo Angele (igra jo Valentina Carnelutti), vdove delavca v obmejnem italijanskem pristanišču, in njeno bitko, ko je soočena z »barabo« (Branko Završan), ki pred leti kljub vedenju o škodljivosti azbesta (sam si je zgradil vilo brez azbesta) ni zaščitila svojih delavcev, tudi njenega moža ne. Vsi umirajo, ona hodi s pogreba na pogreb. »Nekateri so pričakovali, da bomo prikazali grdega, debelega kapitalista. A stvari v življenju so kompleksnejše, ni tako enostavno,« je povedal Gergolet. Ja, ni enostavno, zlasti maščevanje ne. Tudi »baraba« je danes nebogljen, v plenicah, bolan. Ves z azbestom nagrabljeni denar mu zdaj omogoča le, da si v svoji vili brez azbesta lahko privošči boljšo znamko kisikove bombe.

»Rojen sem na italijanskem Krasu, v Doberdobu, in vsa moja družina je delala v ladjedelnici Tržič, vsi so bili izpostavljeni azbestu. S to zgodbo sem odraščal, vsi tam imamo v družinah in med znanci ljudi, ki so umrli in umirajo zaradi azbesta. To je moja in vaša zgodba,« se je domačinom poklonil Gergolet. Film je nastal pod taktirko produkcijske hiše Staragara, v soprodukciji goriške Transmedie, ki je del KB Skupine, in hrvaške produkcijske hiše Propeler film. Skoraj ga je onemogočil prejšnji minister za kulturo Vasko Simoniti, ko je prekinil odobreno financiranje filmskih projektov. »Rekel je, naj tožimo, in smo seveda iztožili. Državi je minister evidentno povzročil škodo, saj so morali plačati odvetnike in stroške, a za nič ne odgovarja,« je povedal producent Miha Černec.

Tudi pri azbestu pri nas, v nasprotju s sosednjo Italijo, ni nikoli nihče odgovarjal. Ni bilo sodnih postopkov zaradi nezavarovanja delavcev v azbest-cementni proizvodnji, ki je zakonito tekla do decembra 1996; v Italiji je bila prepovedana štiri leta prej. »Tudi pol žaklja se je usulo (na nas),« pove v dokumentarcu Anje Medved eden od nekdanjih Salonitovih delavcev, ki je pretovarjal azbest, pripeljan z ladjami večinoma iz kanadskih rudnikov. Nihče ni bil pozoren na smrt, narisano na žakljih, pove domačinka, delavcem so dajali mleko kot protistrup, na koncu pa je bil zboleli vreden eno stoenko. Zgolj lani je bilo v Sloveniji odkritih vsaj 26 novih primerov azbestnega raka, večinoma na Goriškem. Najvišja možna odškodnina za diagnozo raka trebušne mrene mezotelioma je 52.141,48 evrov. V premislek: direktor Salonita, ki je danes cementarna-sosežigalnica v avstrijsko-italijanski lasti, je lani prejel 59.600 evrov zgolj nagrade, bruto.

»Trditi, da je azbest zgodba preteklosti, je izjemno nesočutna laž. Kdor jo ponavlja, je enako sokriv danes, kot so bili v preteklosti krivi ti, ki so skrivali in zanikali njegovo škodljivost,« je še opozorila Jasmina Jerant; njen brat Metod je umrl pred šestimi leti. Domačini ob Salonitu so hudemu tveganju za zdravje izpostavljeni še naprej, čeprav bi morali biti po tako obsežnem industrijskem onesnaženju, kot je bilo tisto z azbestom, zaščiteni. Še perverznejše; italijansko-avstrijski lastniki z lakajskim lokalnim menedžmentom (nobeden ne živi v Anhovem) želijo zdaj v Anhovem močno povečati sežiganje odpadkov: namesto trenutnih 109 tisoč ton na leto želijo dovoljenje države za sežig kar 250 tisoč ton odpadkov na leto, je pred dnevi potrdil vodilni Tomaž Vuk. Odpadki so pač donosen posel, več je več. Lani je sicer Salonit iz glavnega dimnika izpustil 24,5 tone zgolj žveplovega dioksida, ki povzroča vnetje in draži dihala ter s tem, kot opozarja dr. Miran Brvar iz Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana, akutno poslabšuje pljučne bolezni. Preden odločite, minister Bojan Kumer, pojdite k ljudem v Anhovo, sami, o njih odločate. Tam so doma oni.

Film: Ivan Gergolet: Mož brez krivde
Kje: Art kino Odeon, Izola (v okviru festivala Kino Otok – Isola Cinema)
Kdaj: 9. junija 2023 ob 13. uri