Da bi postali boljša družba

V Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani je do 24. junija na ogled fotografska razstava Kot tu in onkraj dokumentarnega fotografa in fotoreporterja Boruta Krajnca (1964), ki že vrsto let tankočutno in subtilno odstira pogled na družbenopolitične pojave in anomalije, povezane s kapitalizmom, pohlepom in družbenimi tranzicijami. Na njegovi najobširnejši razstavi je kustos Miloš Bašin združil tri dokumentarne fotografske cikle: Praznine, Pritisk in Prehajanje, ki so nastajali med letoma 2005 in 2021.

Podobe iz fotografske serije Praznine, najstarejše med njimi, je Borut Krajnc, sicer dolgoletni fotograf Mladine, v objektiv lovil od leta 2005 do 2008. Na razstavi je med drugimi tudi fotografija, ki je bila pravzaprav sprožilec in povod za nastanek serije, podoba s preprostim naslovom Samova ulica, Ljubljana, 7. avgust 2005. Prikazuje ulico – po naključju v neposredni bližini Bežigrajske galerije 2 – v zelenkasti poznovečerni svetlobi, kjer se sredi ograje ob stanovanjskih objektih bohoti ogromen oglasni pano. Vendar ničesar ne ponuja ali promovira, je prazen, bel, njegova bleščeča belina osvetljuje okolico in deluje nenaravno, absurdno, skoraj distopično. Ta fantastična svetloba, ta praznina oglasne konstrukcije, anomalija v času in prostoru je fotografa tako očarala, da je odhitel domov in se vrnil s fotoaparatom, nato pa naslednjih nekaj let lovil trenutke, ko je na oglasnih panojih vsaj za hip zazevala praznina.

Bežigrajska galerija 2 s svojimi tremi ločenimi, hkrati pa z eno steno med seboj povezanimi sobami pravzaprav deluje kot imeniten razstavni prostor za združitev treh fotografskih ciklov, ki jih širše povezujejo vprašanja o moči kapitala, človekovem prilagajanju družbenoekonomskim spremembam in praznini, ki je zazevala tam, kjer je kapitalizmu spodrsnilo. »V molku, ob molku sveta, v času virusa, v obdobjih, ko so bili propagandni panoji v pokrajinah in na stenah hiš prazni in beli, takrat smo videli in tudi kupili prazno,« je zapisal kustos razstave Miloš Bašin.

Serija Praznine se namreč preliva in nadaljuje v srednji prostor, namenjen ciklu Pritisk iz leta 2020, ki gledalcu ponuja uokvirjene reprodukcije naslovnic največjih slovenskih časopisov, kjer namesto osrednje novice prostor zasedajo oglasi. Že sam naslov je neke vrste besedna igra – serija zrcali pritisk kapitala na medije, v korenu besede pritisk pa je tisk, posreči se tudi prevod v angleški jezik, kjer beseda pressure (pritisk) vsebuje besedo press (tisk).

Seriji naslovnic je dodana fotografska intervencija – fototapeta neopredeljive množice ljudi, osvetljene z rdečkasto svetlobo, ki strmi predse, kot bi spremljala neko dogajanje, in nas sprašuje: so morda oni tisti, ki izvajajo pritisk ali pa se pritisk izvaja nanje, oni pa so zgolj pasivni opazovalci, ki se brez besed strinjajo s posegi v medijski prostor?

Ni minilo prav dolgo od nastanka serije Pritisk, ko se je Borut Krajnc že lotil novega projekta, pravzaprav se mu je ponudil kar sam od sebe. Spodbudila ga je pandemija koronavirusne bolezni, zaradi katere se je leta 2020 pri nas popolnoma ustavilo javno življenje. »Zavedal sem se, da je pandemija nekaj zgodovinskega. Odločil sem se, da primarno ne bom fotografiral praznih ljubljanskih ulic, to smo počeli vsi. Vedno se vprašam, kako jaz vidim ta čas, ta prelomni družbeni trenutek,« pravi.

Fotograf, ki je bil že pred tem očaran nad mirom in spokojem večernih izložb, se je tako skozi izložbena okna lotil fotografiranja notranjosti trgovin, gostinskih lokalov in drugih prostorov, namenjenih gospodarski dejavnosti, ki so bili zdaj prazni ves čas. »Fotografiral sem jih v trenutkih, ko bi morali obratovati, pa niso. In tu je bila spet ta anomalija, ta groza praznine.«

Zadnji izmed prostorov je tako namenjen fotografskemu ciklu Prehajanje, ki je nastal v prvem popolnem zaprtju v marcu in aprilu 2020. Prazni oglasni panoji iz serije Praznine so bili v času nastajanja serije prava redkost – mimogrede, fotografa so znanci in prijatelji čez čas o njihovi lokaciji začeli obveščati kar sami od sebe, če so jih kje opazili –, prazni interjerji lokalov pa so bili brezštevilni. Ena izmed fotografij prikazuje notranjost brivnice, v odsevu izložbe pa opazimo delček znamenite rdečkaste Vurnikove hiše, ki nam razkrije, da je prostor na Miklošičevi cesti v Ljubljani. »Doma sem opazil te odseve in najprej sem bil z njimi nezadovoljen. Nato pa se mi je utrnilo – ravno to je ključno. Jaz gledam v notranjost in vidim dva prostora, ki prehajata, ki gresta skozi moje telo. In oba sta prazna.« Transformativni moment te serije se mu zdi ravno v tem, da gledalcu ponuja premislek, kaj zares potrebujemo in kako lahko omejimo svojo porabo, ker obstoj na našem planetu ni samoumeven.

Na razstavi je tako prikazan manjši, kurirani izbor fotografij iz treh serij, ki jih je pod eno streho sicer prvič združil kustos Adrijan Praznik v novomeški galeriji Simulaker; Borut Krajnc pojave, ki jih zaznava, namreč rad podkrepi s številnimi dokazi, kvantitativno, nekaterim sledi in jih spremlja več let. Gre za fotografije, ki so njegov odziv na situacije in fenomene, s katerimi se ne more popolnoma sprijazniti, čeprav je videti, da jih okolica postopno sprejme in postanejo samoumevni del našega vsakdanjika. Z njimi nam ponuja možnost notranjega uvida in zavedanja, da smo mi sami tisti, ki lahko in moramo prispevati k temu, da bi postali boljša družba.

Fotografska razstava:
Borut Krajnc: Kot tu in onkraj
Kje: Bežigrajska galerija 2, Ljubljana
Kdaj: do 24. junija 2023