»Pacient je tisti, ki se odloči, ali predlog sprejme ali ne«

"Seveda. V zadnjih desetletjih je nastal ogromen premik v razmerju med zdravniki in pacienti. Prej je veljal model pokroviteljskega zdravnika, ki je skrbno strokovno opazoval pacienta in presojal, kaj je zanj najbolje. Sčasoma se je uveljavilo drugo razmerje, pri katerem teža odločitve ni več na zdravniku, temveč je pacient tisti, ki ima pravico do avtonomije, kar pomeni, da odloča, kaj se bo z njim zgodilo. Strokovna vloga zdravnikov ostaja, predlaga rešitev, pacient pa je tisti, ki se odloči, ali predlog sprejme ali ne. Formalno je bila ta sprememba narejena pred 15 leti z Zakonom o pacientovih pravicah, s katerim je bila zdravniku naložena pojasnilna dolžnost, da pacientu pojasni vse okoliščine njegove bolezni, pravica pacienta pa je, da zdravljenje, s katerim ne soglaša, odkloni oziroma se mora strinjati z vsemi posegi v svoje telo. Skozi dosedanjo razpravo se je pokazalo, da zlasti starejša generacija zdravnikov, ki so paternalistični tradicionalisti, tega niso ponotranjili. Pri tem se radi sklicujejo na globalno ženevsko deklaracijo medicinske etike, pa čeprav njena zadnja verzija iz leta 2017 že v prvih členih pove, da mora zdravnik spoštovati pacientovo avtonomijo."

(Andrej Pleterski, eden od avtorjev predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o tem, ali je pri tem zakonu ključna podelitev avtonomije pacientu, da odloča, kako in kdaj se posloviti; via Večerova priloga V soboto)