Film / Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je

za

Puzzle. Hipnotiziran / Hypnotic, 2023, Robert Rodriguez.

Danny Rourke (Ben Affleck), nevrotični, obupani teksaški detektiv, čigar sedemletna hči je skrivnostno izginila (le za hip je pogledal stran), skuša preprečiti bančni rop, ki ga orkestrira karizmatični hipnotizer (William Fichtner) – nihče se mu ne more upreti. S hipnozo vse prelevi v svoje voljne sodelavce – tudi bančne uslužbence, policiste in varnostnike. Vse lahko pripravi, da delajo zanj. Vse lahko prepriča, da se postrelijo. Vse ima pod kontrolo – razen Rourkea. Ta je očitno imun. A hoče odgovore. Kot kralj Ojdip. Nekaj jih ve vedeževalka Diana (Alice Braga), ki postane njegova Ariadna. V Hipnotiziranem se nihče ne smeji – vsi so ves čas resni, smrtno resni. Gledajo grdo, srepo, zategnjeno. Njihovi pogledi ne blagoslavljajo. Nihče ni to, za kar se predstavlja, da je. Še huje: nihče ni to, kar misli, da je. O, še huje: nihče ni prepričan, da zares obstaja. A nevarni niso le ljudje – nevarna je tudi sama realnost. Dosjeji X lahko tu v vsakem trenutku srečajo Može X, Matrica pa lahko sreča Nolanov Izvor. In Nolanov Memento, če smo že ravno pri tem. Hipnotiziran, ki ga je posnel Robert Rodriguez (zato pričakujte masovni mehiški stand-off), je puzzle, ki ne pove vsega ali pa pove preveč, ko napetost ustvarja s kopičenjem negotovosti, dvoumnosti, skrivnosti, nevidnosti, subjektivnosti, izginotij, preobratov, paradoksov, ponovitev, fraktalov in non sequiturjev.

Ne ponuja kakih pozitivnih razpletov in rešitev, temveč melanholični mindfuck, ki gledalca le mede in bega, a je sublimnejši in prepričljivejši od potencialnega »racionalnega« razpleta. Vse to, kar vidimo, vse te male in večje – imerzivne! podkožne! hipnotične! – iracionalnosti, nelogičnosti, disonance in bizarnosti, imamo lahko za subjektivna izkrivljanja realnosti, za sanje, halucinacije, fantazije ali mentalne motnje glavnega junaka, za potujitvene efekte, za metafikcijske ironije ali parodije modernega nelinearnega subjekta, odprte kode in neobvladljivih zbirk podatkov (»big data«), za afirmacije moči imaginacije in »opcijskega« razmišljanja, za kritiko razsvetljenskih vrednot (logike, razuma, reda, racionalnosti ipd.), za poigravanja z gledalcem, za pozive gledalcu, naj se angažira in film »dopolni« s svojo verzijo zgodbe, za žanrske ali arty kaprice, magari za interaktivni trk vzporednih svetov, celo za režiserjeve osebne obsesije in deviacije, lahko pa jih, kot bi nemara svetoval naratolog Jan Alber, beremo tudi povsem zenovsko, potemtakem tako, da vse te disonance, vso to polisemijo, vso to »nenaravnost«, vso to drugačnost, ves ta mindfuck in svoje lastno nelagodje v njem sprejmemo kot nekaj naravnega, da torej uživamo v negotovosti, subjektivnosti, interpretativni svobodi, kompleksnosti in nemogočem, kar je presenetljivo osvobajajoče – tako kot uživanje v tem, da z nami manipulirajo. Hipnotiziran izgleda kot film noir, ki si je izbrisal spomin, da bi se lahko presenečal. (kino)

HrIK7jTJoNM