Zbogom, Leonora

zadržan +

Ne počivaj v miru.

Kolikokrat pokopljejo umetnika, preden dokončno »počiva v miru«? Slovitega italijanskega pisatelja in dramatika Luigija Pirandella, kralja metafikcije (Nocoj bomo improvizirali, Šest oseb išče avtorja), ki je umrl leta 1936, so pokopali trikrat. Film Zbogom, Leonora se začne s podelitvijo Nobelove nagrade, ki jo prejme leta 1934 (slava stane, umetnost terja žrtvovanje, poudari), njegovo smrtjo (skoraj citatom finala Kubrickove Odiseje v vesolju) in njegovim drugim pokopom – s povojnim prevozom njegovega pepela iz Rima, kjer je leta 1936 doživel fašistični državni pogreb, v sicilijanski Agrigento, kjer je hotel biti katoliški tradiciji navkljub upepeljen in raztresen.

Toda potovanje njegovega pepela ne gre po načrtih – potniki letala, s katerim ga naj bi prepeljali na Sicilijo, se nočejo peljati z mrličem, tako da ga mora uradnik iz Agrigenta (Fabrizio Ferracane) tja odpeljati z vlakom, polnim neorealističnih likov in situacij, ki so prežeti s klipi iz tedanjih žurnalov in filmov (recimo Rossellinijeve klasike Paisa), pri čemer ni nobenega dvoma, da so filmi tako resnični kot žurnali in da ni zgodovina, ki si jo zapomnimo po žurnalih, nič legitimnejša od zgodovine, ki si jo zapomnimo po filmih. Pirandello, ki je pred smrtjo koketiral z Mussolinijem (svojo Nobelovo nagrado je podaril režimu!), ni hotel izstopati s pogrebom (»Moja smrt naj mine v tišini«), ker je vedel, da bo vedno izstopal s svojo zapuščino in da se bo stalno vračal (kot Jezus Kristus, kot zombi, kot Michael Myers), zato ne preseneča, da se film – po njegovem drugem pokopu (tretji pokop se je zgodil, ko so za njegov grob našli pravo formo) – nadaljuje z barvno ekranizacijo Žeblja, njegove zadnje novele, zgodbe o italoameriškem najstniku (Matteo Pittiruti), ki z žebljem umori neko deklico, potem pa obljubi, da bo po prihodu iz ječe redno obiskoval njen grob. Film hoče reči: kako na hitro in kako absurdno se konča življenje! A reči hoče tudi tole: če hočemo kaj čutiti, moramo najprej nekoga ubiti! Fant jo ubije, da bi jo lahko objokaval. Ubije jo, da bi jo lahko ljubil. Paolo Taviani je z bratom Vittoriem, ki je umrl leta 2018, posnel številne klasike (Oče gospodar, Noč svetega Lovrenca, Kaos ipd.), zdaj – pri enaindevetdesetih, štiri leta po bratovi smrti – pa je posnel film, ki mu manjka Vittorio.

Film Zbogom, Leonora, ki bi bil lahko naslovljen tudi Zbogom, Vittorio (in ki si je naslov sposodil pri Pirandellovi noveli Leonora Addio), je hommage njuni karieri, njunim filmskim sanjam, njuni filmski viziji, njuni filmski utopiji, pa številnim režiserjem (Robertu Rosselliniju, Michelangelu Antonioniju, Valeriu Zurliniju, Albertu Lattuadi ipd.), ki so ju navdihnili ter prelevili v cinefila in cineasta, in Pirandellu, čigar pet novel sta leta 1984 prelevila v Kaos ( ja, vidimo klipe), v katerem sta pokazala, kako film kaos – kaos naših življenj, kaos odnosov, kaos zgodovine, kaos kapitalizma, kaos revolucije – spreminja v red. (Kinodvor + od 12. junija tudi VOD)