Cerkev / Novi veter?

Novomeški škof Andrej Saje (letnik 1966) daje videz drugačnega, bolj odprtega, vključujočega cerkvenega dostojanstvenika. Ne on ne njegov nagovor nista del bahate, aristokratske cerkve, ki jo v teh krajih pooseblja nekdanji ljubljanski nadškof in kardinal Franc Rode. Ko je škof Saje marca lani na položaju predsednika Slovenske škofovske konference zamenjal skoraj 20 let starejšega ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta, je marsikdo menil, da bo v katoliški cerkvi v Sloveniji zavel nov veter. Tri tedne po prevzemu te ugledne funkcije se je Saje v imenu katoliške cerkve opravičil vsem žrtvam spolnega nasilja.

Zdaj je stopil korak naprej. Na Goriških večerih, ki jih je minuli teden pripravilo Združenje VSO, je odkrito govoril, kaj vse naj bi bilo narobe s katoliško cerkvijo pri nas. »Katoličani se ne znamo izpostaviti,« je dejal in dodal, da se je tradicionalni način vernosti izpel, da pa je med ljudmi vseeno prisotna želja, potreba po duhovnosti. Priznal je, da so finančni in spolni škandali, ki so katoliško cerkev pretresli v zadnjih letih, »boleče zgodbe« in da, predvsem glede spolnih zlorab, »še vedno ni prišlo do prave refleksije na ravni cerkve v Sloveniji«.

Nato se je dotaknil tudi vprašanja celibata, razmišljal je, da bi bilo morda bolje, če bi bila odločitev zanj izbira vsakega duhovnika, ne pa zahteva katoliške cerkve. Celibat, četudi je vrednota, ni božja zapoved. »V zgodovini cerkve je ta latinska tradicija nastala ne samo zaradi duhovnih namenov, ampak tudi zaradi praktičnih posledic – da je duhovnika lažje premestiti, da je manj problemov z dedovanjem, z gospodarskimi vprašanji, selitvami in tako naprej. Celibat v latinski cerkvi, kamor mi spadamo, je obvezen postal v začetku drugega tisočletja, leta 1059,« je dejal in nadaljeval, da je odločitev o morebitnih spremembah »stvar vesoljne cerkve, to ni stvar enega škofa. Tendence v Evropi, sploh v Nemčiji, pa gredo v to smer, da zagovarjajo ukinitev celibata. Vendar moram poudariti tudi to, da je bil celibat vrednota od začetka cerkve, čeprav ni bil obvezen.«

Saje je škof, je predsednik Slovenske škofovske konference, njegov zadržani dvom o obveznosti celibatnih pravil ima veliko težo. Pa je to dovolj? Bo v katoliško cerkev v Sloveniji prinesel revolucionarne novosti?

Nekateri o takšni tezi zelo dvomijo. Saje je bil del cerkvenih struktur, ki so katoliško cerkev pri nas pripeljale v položaj, v katerem je danes. Bil je osebni tajnik nadškofa Alojzija Šuštarja, bil je tudi tajnik in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference, in to v času Franca Rodeta, Alojzija Urana in Antona Stresa. Še pred leti je govoril, da družinski zakonik »omogoča zlorabe in možnost trgovanja z otroki in ženskami«, pa četudi je osnovnim idejam zakona kasneje pritrdilo ustavno sodišče. V svoji karieri je bil tudi član ne ravno uspešne ekspertne Komisije za pomoč pri reševanju problemov spolnih zlorab v katoliški cerkvi.

»Andrej Saje je del problema. Vseskozi je bil del sistema zanikanja in prikrivanja. Res lepše govori, a naj vas besede ne zavedejo. Nisem prepričan, da je iskren, ko pravi, da bo cerkev dejavneje preganjala spolne zlorabe in zaščitila žrtve,« je do Sajeta zelo kritičen eden od naših sogovornikov iz duhovniških vrst.

Njegov dvom je upravičen, težko se namreč ločiš od poti, na kateri si zrasel. Ni pa nemogoče. V Sloveniji je nekaj duhovnikov, ki opozarjajo na nerazčiščene težave v cerkvi in na njeno politično pristranskost. Stvari se v katoliški cerkvi zelo počasi spreminjajo, tudi papež Frančišek, nekateri ga imenujejo rdeči papež, ima težave pri uvajanju novih zamisli, včasih je brez moči.

Saje ima pred sabo zelo lahko nalogo. Cerkev naj uresniči, kar je napovedala, in naj po zgledu iz tujine omogoči ali spodbudi nastanek neodvisne komisije, ki bo preverila obtožbe o spolnih in drugih zlorabah, ki so se dogajale in se gotovo še vedno dogajajo pri nas. V tem primeru bo njegovo že omenjeno opravičilo dobilo pravi smisel. Odnos do reševanja zlorab je pač pravi kazalnik razmer v katoliški cerkvi v Sloveniji.