Queens Of The Stone Age: In Times New Roman…

+ + +

Težko verjamem, da je od razprodanega koncerta vplivne ameriške alter/stoner rock zasedbe v Križankah v sklopu promocije njihove nesporne mojstrovine ...Like Clockwork (2013) minilo že skoraj desetletje. Nedvomno je bil to nastop za v zgodovinski arhiv ljubljanskih koncertov, ki zadnja leta ob zaskrbljujočem pomanjkanju gostovanj bendov tega kova ostaja brez omembe vrednih novih vnosov. Še vedno provokativni frontman Josh Homme, ki se je moral ob različnih priložnostih zagovarjati zaradi zlorabe drog in alkohola, napadanja fotografinj in domnevnega družinskega nasilja, je leta 2017 z bendom predstavil stadionsko ambiciozni in plesno razpoloženi album Villains, na katerem je pustil pečat pop producent Mark Ronson, kar nekaterim fenom pričakovano ni bilo všeč. Trilogijo plošč za založbo Matador zdaj zaokrožuje z novim albumom, ki predstavlja ponoven zasuk proti bluesovsko razpoloženim in puščavsko zaprašenim Queensom.

Četudi je bil material posnet že med pandemijo, je na polici dolgo čakal na končni rez, saj je Homme leta 2022 zbolel za neznano vrsto raka, od katerega je medtem uspešno okreval. Glasbenik tako ploščo razume kot nekakšen proces sprejemanja stvari, ki nam jih nalaga življenje. »Najprej se mora poplava končati, šele potem se odločiš, ali jo lahko sprejmeš,« je povedal za NME. Ob vrnitvi k bolj pristnemu rockovskemu zvoku pa vse skupaj pogosto neposredno spominja na njihove stare izdaje. »Fuzzovski« zven kitar ostaja prepoznavno njihov, pa tudi ostro nabrušene bas linije Michaela Shumana, ki spoštljivo mežikajo predhodniku Nicku Oliveriju. Najbolj opazna razlika je v hitrosti komadov, saj se bobnanje Jona Theodorja le redko prepusti galopirajočim ritmom iz preteklosti in se raje zadržuje v zmernih tempih. Namesto jeznega stonerskega nažiganja dobimo bolj ubrano pesmopisje, ki mu včasih zmanjka kak nenadni »obrat v levo«, s katerim bi bend dodatno popestril komade.

Toda plošča postreže vsaj z nekaj razpoznavnimi singli, kot je energični Paper Machete v duhu albuma Era Vulgaris (2007). Izstopata tudi bowiejevsko naravnani psihedelični štiklc Carnavoyeur in Emotion Sickness, ki bi ga lahko soustvarili s Crosby, Stills, Nash & Young. ...Like Clockwork tako ostaja vrhunec njihove diskografije, Villains pa njihov prvi »fejl«, medtem ko je In Times New Roman… poskus vrnitve k bendovi esenci, brez pretirane želje, da bi naredili poseben vtis na kogarkoli – solidna plošča z zadovoljivo bero kakovostnih novih komadov, ki bodo prijetno začinili njihove koncerte. Vendar na globalni rock sceni album ne bo dvignil preveč prahu. Novo rock’n’roll gardo namreč predstavljajo imena kot na primer Måneskin in Greta Van Fleet, ki pa v avtorskem smislu Queensom ne sežejo niti do kolen.