Komentar / Vlado Miheljak: Temna stran Mesca

»V resnici ni temne strani meseca. Dejansko je vse temno. (... Edina stvar, zaradi katere je videti svetlo, je sonce.)«

Ni vsak ponedeljek dolgočasen. V ponedeljek, 26. 6., je bil prav poseben dan. Veliki filmar Karpo Godina je v izbrani družbi soustvarjalcev, sopotnikov in prijateljev svoj častitljivi osemdeseti rojstni dan proslavil na najlepši možni način. Namreč s projekcijo obnovljenega Rdečega Boogieja, ki je zaznamoval slovenski film na začetku osemdesetih let. Karpo se je v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih oblikoval in uveljavil kot soavtor t. i. črnega vala jugoslovanskega filma, slovenski filmski dediščini pa je dal zlasti tri velike celovečerce. Splav meduze (1980) o umetniški avantgardi dvajsetih let na Balkanu, pa Umetni raj (1990), hommage Fritzu Langu in Karolu Grossmannu. Vmes pa še Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982), film o bridko sladkem času, ko se je s težavo osvajalo ne le polja svobode govora in ustvarjanja, ampak tudi in predvsem pravico do zasebnosti in izbire oblik užitka. Sam sem film prvič videl na začetku leta 1984 na Berlinalu v (takratnem) Zahodnem Berlinu; uvrščen je bil v poseben – če se prav spomnim mediteranski – program in pritegnil pozornost občinstva. Ob čustveno napetem izteku filma je v srednji dvorani kinematografa Zoo Palast, kjer je takrat potekal festival, najprej nekaj trenutkov vladala mučna tišina, nato pa se je počasi sestavil prisrčen aplavz. Znanec ob meni je pokomentiral, da moramo najbrž imeti v Jugoslaviji pogum za odpiranje takšnih tem. Da, vsekakor, sem mu odgovoril, a že nekaj časa ne toliko kot pri njih, v Nemčiji, za tematiziranje levega terorizma, RAF-a oz. skupine Baader-Mainhof, kar je bilo takrat v akademskih levičarskih krogih razlog precejšnjega nelagodja in zadreg.