Elementi

zadržan

Migriranje kot estetsko doživetje.

Joseph Losey je leta 1948 posnel Fanta z zelenimi lasmi, v katerem malemu Petru (Dean Stockwell), obritoglavi vojni siroti, nenadoma zrastejo zeleni lasje. Skuša si jih umiti, toda zelena barva noče in noče stran, tako da fant povsod štrli ven – zeleni lasje mu življenje zagrenijo in zakomplicirajo, prelevijo ga v izobčenca, v tarčo šikaniranj, ogovarjanj, šovinizma in nestrpnosti. V Elementih, Pixarjevi animaciji, pa v Element City – okej, Ameriko – imigrira zakonski par z gorečimi lasmi. Ja, z večnim ognjem v laseh. Na uradu za priseljevanje – na »Ellis Islandu« – jima sicer spremenijo ime (Útrí dár ì Bùrdì in Fâsh ì Síddèr postaneta Bernie in Cinder Lumen), toda lasje jima še vedno gorijo. Zato jima vsi tisti, ki so se v ta metropolis priselili pred njima (in ki so v nasprotju z njima narejeni bodisi iz vode, drevja ali oblakov), zaloputajo vrata.

Nihče ju noče v svoji soseski, kaj šele v svojem stanovanju. Ali lahko živijo skupaj ljudje iz ognja in ljudje iz vode? Elementi za lase privlečejo humanistično metaforo, ob kateri najprej pomislimo na lacanovsko nemožnost spolnega razmerja (si lahko predstavljate vodo v postelji z ognjem?), ne pa na tegobe migrantov, še toliko bolj, ker sta Bernie in Cinder »pridna« migranta – takoj namreč odpreta trgovinico. Kar pomeni, da se takoj zlepita s kapitalizmom – podjetna sta, ubogljiva, rojena Američana. Nobenega dvoma ni, da bo podjetje za njima prevzela njuna hči Ember, ki jo – tako kot njiju – prevzamejo ameriške barve. In to dobesedno – film ustvari »osupljivi« estetski trušč. Migriranje je estetsko doživetje. Tako kot asimilacija. In predsodki, ki so le način, kako šarmiraš prišleke. Ali kot slišimo v Fantu z zelenimi lasmi: »V mraku ni ničesar, česar tam ne bi bilo že, ko so bile luči prižgane.« (kino)